ZDA "chasecation" 2019

[matic19]

Tole je polna reportaža z letošnjega lova na nevihte in tornade v ZDA oz. "chasecation" (chase + vacation = chasecation). Tudi letos smo bili v isti zasedbi kot lani, torej David, Derin, Dejan in moja malenkost. Ker smo se že od lani dobro poznali smo vedeli, da bo tudi tokratni dvotedenski trip napolnjen s smehom in zabavo, kar je tudi bil, za kar se vsem v ekipi iz srca zahvaljujem. Nekaj video materiala se je tudi nabralo v tem času, vendar pa z Dejanom še nisva uspela priti čez vse posnetke, zato jih bova morda prilepila v drug post na koncu. Na tem mestu pa naj spregovorijo fotke in reportaža.


22.5.

Dan, rezerviran za potovanje v Tulso. Že nekaj dni prej smo bli na vezi z Davidom glede najinega prihoda in možnega lova takoj po prihodu. Po pristanku v Chicagu je ameriška agencija SPC izdala MDT risk ravno za obmocje SV od Tulse, vkljucno s samim mestom. To nas je vse skupaj malo zaskrbelo, saj bi se lahko zgodilo, da bi naš let prestavili ali nas preusmerili drugam in bi tako zamudila lokalni lov v okolici Tulse. Iz Chicaga smo vzleteli z okoli 10 minutno zamudo, pristali pa ravno med dvema nevihtama. Takoj po izkrcanju iz letala so celotno letališce evakuirali v klet, ker je bilo za naše obmocje izdano opozorilo pred tornadi. Vsak lovec na nevihte vam bo znal povedati, da je to nekaj najhujšega, da si prisiljen cakati v zaklonišcu, zunaj pa možni tornadi
Po okoli 15 minutah cakanja so nas koncno spustili iz kleti, z Dejanom sva pohitela po prtljago in tekla iz zgradbe, da bi naju David in Derin lahko čim prej pobrala, preden nas spet evakuirajo, saj so bile v okolici še vedno nevihte.
Po par minutah se dobimo pred vhodom v letališce, v avto zmečemo vse kovčke in gremo takoj v lov za nevihto. Zadeva ima nekaj rotacije in znižano bazo, zato ji sledimo še nekaj casa, če bi uspela sproducirati kaj zanimivega.



Žal je ostalo le pri tem, ob neki cesti smo uspeli ujeti le solidno strukturo, ki je kmalu razpadla in jo je posrkalo nazaj v cluster neviht.





Po sončnem zahodu se odpravimo nazaj proti Davidovem domu, da bi prespali pri njem.
Naredimo še napoved in vidimo, da bomo morali vstati zelo zgodaj. Modeli namreč nakazujejo proženje zelo zgodaj (okoli 13. ure) na severu Teksasa, do kamor imamo okoli 5 ur vožnje.


23.5.

Vstanemo ob 6. uri, pogledamo modele in se odpravimo na pot okoli 7. ure. Na poti proti mestu Amarillo vidimo, da se naš chase target pomika proti jugu. Smo v dilemi kaj narediti. V okolici Amarilla so vetrovni pogoji sicer boljši, vendar pa je vidljivost skoraj nična zaradi vlažnosti. Ponekod se je delala celo megla. Južneje naj bi bilo nebo bolj jasno, vendar pa so bili vetrovni pogoji nekoliko slabši. Odločimo se za gamble proti mestu Lubbock okoli 200 km južneje. Vozimo se proti jugu, hkrati pa se severno od Amarilla prožijo nevihte, ki pa ne izgledajo nič posebnega. Malo pred Lubbockom je ozračje še vedno zelo vlažno in polno prahu iznad polj, zato je vidljivost še vedno zelo slaba. Dry line se je med tem pomaknil bolj proti zahodu, kar je pomenilo še več vožnje. Sproži se nevihta, ki na radarju izgleda precej impresivno, ima tudi hook echo. Zapeljemo se proti njej in dokler nismo praktično pod njo, ne vidimo nicesar. Počasi se prikažejo obrisi baze, ki pa je povsem dvignjena. Ob cesti srečamo še Doppler On Wheels, kako skenira nevihto z radarjem:



Nevihto nekaj časa še spremljamo, nato pa obupamo in se odpravimo v hotel v Lubbocku. Ob zahodu še poslikamo nevihto od zadaj.





Hkrati dobivamo reporte o tornadu v širši okolici Amarilla, kjer so se pogoji toliko izboljšali, da se je ena izmed neviht v liniji uspela toliko organizirati, da je iz sebe vrgla tornado. Nekoliko razocarani nad slabšo izbiro se odpravimo v hotel.


24.5.

Danes je naš chase target nekako na istem mestu v okolici Lubbocka, zato ostanemo v hotelu do 11. ure in se nato odpravimo nekaj km iz mesta, da se izognemo gostemu prometu. Modeli so nakazovali več rund neviht, ki naj bi se prožile v naši okolici. Kmalu se res sproži ena nevihta, ki pa hitro sproži poleg sebe še vedno več manjših celic. Tekom dneva je bilo vedno bolj jasno, da se bo vse skupaj prelevilo v proženje na istem mestu z ogromno količino padavin. Vozimo se na južnem delu tega sistema v kolikor bi se kakšna od celic uspela organizirati. Končno se sproži ena nekoliko bolj na samem.









Hkrati se proti njej pomika outflow boundary iz sistema nad njo. Vprašanje je bilo, ali bo nevihta dvolj močna, da se bo prisesala na mejo med hladnim outflowom in toplim zrakom od juga, ali pa jo bo OFB spodrezal. Obveljala je ta druga možnost, kar je pomenilo konec lova za ta dan. Nevihte so se prožile ena za drugo in se združevale v 500 km dolgo linijo padavin, ki so še povečevale poplavljena obmocja v osrednjem delu ZDA. Spet se odpravimo v Lubbock, kjer pojemo vecerjo in se odpravimo proti hotelu. Na parkirišču nas pričaka še turbulentno ozračje po prehodu nevihte:




25.5.

Zjutraj je naš "ritual" potekal po ustaljenem urniku. Zajtrk, napoved, odhod iz hotela. Odločili smo se za target nekje v OK panhandle, morda celo v JV CO. Tam so bili pogoji še najboljši, vedeli pa smo, da bo verjetno ponovno težava preveč vlage in združevanje neviht v clustre. Okoli 10.30 se odpravimo proti Amarillu, do kodej je okoli 2h vožnje. Vozimo naprej proti mestu Guymon, vendar pa so nevihte neorganizirane in se združujejo v en velik padavinski cluster. Nekaj časa se še vozimo okoli, ko vidimo, da se ena izmed neviht poskuša znižati. Vemo, da ne smemo pričakovati veliko, ampak se vseeno zapeljemo proti njej.







Baza se postopno spet dvigne in jo zalije dež, zato opustimo lov in gremo proti prenočišču v mestu Garden City, kjer pojemo večerjo v restavraciji Applebee's. Po večerji naju oba z Davidom nekaj čudno zvija, zato se odločimo, da v tej verigi restavracij ne bomo več jedli


26.5.

Današnji dan je bil s stališča napovedovanja zelo težaven. Izrisali sta se dve možni tarči. Ena na severu (vzhod CO, zahod KS) in pa TX panhandle. Severna tarča je imela boljše pogoje za tornade že od začetka proženja neviht, vednar pa hitrejšo rast neviht v clustre, južna pa, vsaj na zacetku, bolj izolirane nevihte, ampak vetrovni pogoji se izboljšajo šele kasneje. Smo v veliki dilemi kaj storiti. Načeloma smo tu zaradi tornadov, vseeno pa se ne želimo voziti v clustru dežja, v katerem je tornado. To za nas ni ravno užitek. Zato se v hotelu načeloma odločimo za južo tarčo. Vseeno pa izberemo tako pot, da lahko vmes še spremljamo dogajanje in po potrebi zavijemo proti severu. Iz mesta Garden City se odpravimo na zahod, proti mestu Springfield. Med vožnjo stalno osvežujemo HRRR model in opazujemo, kaj pravijo ostali lovci. Malo pred Springfieldom modelski izračun pokaže, da se dryline pomika vedno bolj na zahod, kar pomeni, da se bodo nevihte pričele prožiti že v Novi Mehiki in prišle v Panhandle že v obliki linije. To nas prepriča, da se obrnemo na sever, proti mestu Lamar. Malo preden prispemo v Lamar se model spet spremeni in nariše, da bodo nevihte na severu takoj po nastanku šle v velik cluster. Vseeno smo že tako dalec, da se za južno tarčo ne moremo vec odločiti.

Kmalu se sproži kup neviht, iz katerih samo dežuje in ni prakticno nič za videti. Na južnem delu tega sistema se sproži nevihta, ki ostaja vsaj za silo izolirana. Usmerimo se proti njeni bazi, tako kot še okoli 100 drugih lovcev Ob cesti ponavadi izgleda tako kot na tej sliki:



Po glavni cesti pa takole:



Vsi pa smo spremljali tole:



Odpeljemo se malo naprej in prispemo do baze, ki daje znake rotacije. Zadevo spremljamo še precej časa, med tem ko celica naredi okoli 3-4 cikle.





Na žalost ne uspe vreči tornada. Teren je bil izjemen, prav tako kontrasti in bi res prišel do izraza. Zaradi čudnih cestnih povezav smo primorani narediti manjši ovinek, zato si lahko ogladamo nevihto še od zadaj.





Nevihto kmalu zalijejo okoliške padavine in onemogočijo lov.



Nevihta počasi izgubi strukturo.





Okoli 18h se odpravimo proti hotelu v mestu Burlington, kjer pojemo večerjo in spet naredmo napoved za jutrišnji dan. Med jedjo vidimo slike iz Nove Mehike, kjer je nekaj lovcev ujelo strukturo sezone s tornadom pod njo. Na žalost smo bili čisto predaleč za to in niti ni bila naš chase targer. Po še enem razočaranju se odpravimo spat.

[matic19]

27.5.

Tokratna situacija se je od prejšnjih razlikovala v tem, da se je končno kazalo malo manj vlage v zraku in posledično nevihte ne bodo tako hitro rasle v clustre. Že prejšnji dan smo naredili napoved in videli, da bo naš chase target verjetno nekje na SV Kolorada, verjetno pa še naprej v Nebrasko. Zjutraj samo še potrdimo to kot naš target. Drug target bi bil lahko v Oklahoma/Teksas panhandle regiji, kjer naj bi se sprožilo nekaj neviht iz drylina. Težava druge tarče je v tem, da je bilo tam veliko več CIN-a, kar je pomenilo večje tveganje za "clear sky" bust. Bi bile pa nevihte precej bolj izolirane.
Odločimo se za SV kolorada, ker je bližje nam in pogoji so dovlj dobri.

Okoli 11. ure se odpravimo iz hotela in vozimo proti mestu Wray in Fort Morgan, kjer smo pričakovali začetek proženja prvih neviht. Kmalu se pričnejo prožiti prve nevihte, ki pa so še dokaj neorganizirane in z večimi vzgorniki. Vseeno vztrajamo na eni od njih, ki je bila videti še najbolj izolirana.



Počasi se prične organizirati in prevlada samo en močjenši vzgornik. Hkrati se prične tudi zniževanje baze, kar nakazuje močan vzgrnik oz. prisotnost mezociklona. Zapeljemo se točno pod njo, da bi bili v pravi poziciji za morebiten tornado. Po okoli pol ure se baza res dobro zniža in na tleh vidimo prašne sledi.









Ker nad njimi ni opaziti močne rotacije sklepamo, da je šlo le za RFD, ki je sunkovito dvigal prah s tal. Nekajkrat se je kondenzacija zelo približa tlom, vendar pa brez očitne močne/hitre rotacije.

Vmes se pojavi tudi nekaj zanimivih struktur oblakov. Na kaj vas spominja tale?



Za tem se baza razpotegne vedno bolj proti SV in prične združevati z drugimi vzgorniki. Takrat se tudi prične izoblikovati shelf cloud na outflowu te padavinske linije. Naredimo nekaj posnetkov in se odločimo, da zapustimo to linijo in se usmerimo k drugi nevihti južno od nje, ki se je hitro krepila.



Po nekaj minutah vožnje prispemo pod bazo te nove nevihte. Takrat je bila baza še povsem ravna (elevated).





Kmalu opazimo znižanje baze v obliki podkve, kar nakazuje prisotnost mezociklona.





Baza se še naprej znižuje in se trudi seči do tal. Ob tem se občasno spuščajo k tlom razni scudi, vendar pa se rotacija noče in noče okrepiti.







Vmes spet vidimo nekaj prašnih sledi na tleh, ki pa niso povezani s cirkulacijo nad njimi.







Nevihti sledimo še kar nekaj časa, počasi pa se prične odmikati od nas. Med sledenjem smo zašli v mrežo makadamskih cest med polji, kar je močno upočasnilo naš napredek. Nevihta je med tem potovala točno nad avtocesto severno od nas.
Obrnemo se nazaj proti zahodu. Ko pridemo do ceste sever/jug nas čaka odločitev, ali iti v lov za severno nevihto, kar bi pomenilo, da  bi morali čakati, da nevihta prečka avtocesto preden bi jo lahko prehiteli, bodisi iti na jug proti še eni celici, ki se je pričela krepiti. Na radarju vidimo, da se za severno nevihto že prožijo nove nevihte in se očitno hočejo združevati v linijo. Druga zadeva pa je bila oddaljenost nevihte, ki je znašala že okoli 50 km od nas. Prevlada odločitev za južno nevihto, kar pa se je kasneje izkazalo za slabšo izbiro.



Vozimo proti južni nevihti, ki se vedno bolj krepi, hkrati pa postaja njena struktura vedno boljša. Vsakih nekaj km se ustavimo za nekaj posnetkov, ki razkrivajo vedno lepšo strukturo mezociklona.





Struktura postaja res lepa:











Ko pride nevihta že skoraj nad nas se na spodnjem delu prične zniževati baza in upamo, da se bo sputil še kakšen tornado za češnjo na torti.







Na žalost se ne in nevihta odhiti proti SV, mi pa ji na makadamskih cestah ne moremo več slediti. Obrnemo se proti hotelu, saj za njo ni več nobenih novih neviht. Malo preden pridemo v mesto  Goodland KS vidimo reporte od lovcev, ki so bili na severni celici. Čeprav smo predvidevali, da bodo ostale nevihte zadušile to severno celico, temu ni bilo tako. Mezociklon je bil očitno dovolj močan, da je absorbiral ves dež okoli nje in pokazala se je izjemna struktura, kot je mnogi še niso videli. (išči: Imperial NE supercell) Z nekaj grenkega priokusa se odpravimo v hotel, ampak smo vseeno zadovoljni z našim izplenom.


28.5.

SPC je za današnji dan izdal MDT risk za območja v širši okolici Kansas City-ja in naprej proti Iowi. Tam so bili pripravljeni pogoji za tornade in močne nevihte. Težava tistega dela so obsežne poplave, ki pestijo osrednji del ZDA že vso pomlad. Posledica so številne zaprte ceste na tem območju. Ker nočemo obtičati v poplavljenih cestah, odpišemo ta del. Nekako po meji z Nebrasko se je razprostirala dolga stacionarna topla fronta, ki bi lahko služila kot mesto proženja neviht. V kolikor bi se kakšna od neviht peljala po tej meji, bi lahko postalo še zelo zanimivo. Proti jugu se je prav tako razprostirala dryline, ki bi lahko poskrbela za proženje v toplem sektorju. Težava te tretje lokacije je bila večja možnost za clear sky bust in predvsem oddaljenost od naše lokacije. Do tja je namreč vsaj 7h vožnje, kar pa si nihče ni preveč želel.

Pade odločitev za mejo z Nebrasko. Postopno se odpravimo naprej na vzhod proti mestu Salina. Naš target pa bo verjetno nekje severno od nje. Vmes se ustavimo še v Jimmy John's-u na sendviču in ugotovimo, da je ura že dve popoldne, iniciacija pa se je predvidevala med 16. in 17. uro. Vozimo naprej in opazujemo prve stebre na topli fronti. En izmed njih postane zanimiv, zaradi hitrosti vzgornika se večkrat naredijo celo dvojni ali trojni pileus oblaki.



Malo še omahujemo med stebri, nato pa se tisti prvi močno okrepi in mi se zapeljemo pod njega. Po nekaj minutah vožnje smo pod bazo, ki se poskuša še organizirati.



Nekaj časa opazujemo shelf cloud in upamo, da ne bo postala outflow dominant celica. Ko nas že skoraj doseže se premaknemo malo bolj stran, da vidimo strukturo bolj od daleč, če se vidi kaj zanimivega.
Takoj, ko se ustavimo na nekem hribčku se za nami na hitro spusti rotirajoč wall cloud in pod njim začetek tornada z nekaj manjšimi vrtinci, ki se vrtijo za neko kmetijo. Tej odnese tudi pločevinasto streho, drugače pa ne opazimo večje škode.







Zapiha močan RFD zaradi rotacije in pričnejo nas zalivati dežne zavese. Odpeljemo se nekaj metrov naprej, ko zagledamo tornado cca 100-200m za nami. Zadevo snemamo z vsemi razpoložljivimi kamerami in telefoni Kmalu se okrepi in razširi v wedge tornado, ki ga na žalost deloma zakrivajo drevesa. Ob vsem vznemirjenju smo se postavili ravno med edina drevesa daleč naokoli







Spet se zapeljemo malo naprej, kjer ga opazujemo nekje bolj na odprtem, hkrati pa se hitro oddaljuje.



Začnemo voziti po makadamskih cestah na sever, da ostanemo kolikor toliko blizu. Vmes ga snemamo z vseh kotov. Tornado se je med tem prelevil v elephant trunk in postopno v visok rope tornado.











"Rope out" tornada, ki smo ga spremljali. Visok je bil krepko preko 1 km:



Hkrati se na sprednjem delu nevihte občasno sputi še en tornado, tako da imamo občasno na tleh kar dva.



Nevihta se oddaljuje, nakar na zadnji strani vrže še en tornado, kar hitro izkoristimo še za nekaj fotk:







Vidimo, da se je vse skupaj že močno oddaljilo zato poskusimo s hitro vožnjo na vzhod in na sever, da bi prehiteli nevihto. Le-ta se pomika zelo hitro proti SV.

Med vožnjo pridemo v neko manjše mesto, v katerem še tulijo sirene zaradi nevarnosti tornadov.



Po okoli pol ure opazimo, da je ne bomo več ujeli, zato opustimo lov za njo.

Proti jugu se sproži veliko stebrov z nakovali, zato se ustavimo nekje ob cesti in poskusimo še z nekaj time-lapsi. Nakovala so bila zelo visoka in v drugače jasnem nebu so prišla zelo do izraza.









In pa cela ekipa s stormtrooperjem pozira pred nakovali v ozadju:



Ob sončnem zahodu smo se počasi odpravili proti hotelu v mestu Salina KS, še prej pa večerja v Perkin's-u






29.5.

Transfer day iz Kansasa proti Z Teksasa (front range). Ta dan je sicer hladna fronta zastala nekje na območju Dallasa, vendar smo bili mi od tam oddaljeni vsaj 6 ur. Za povrhu pa bi morali peljati skozi središče Dallasa ob prometni konici, kar pa se lahko hitro sprevrže v neskončne kolone avtomobilov. Okoli 15. ure smo pred Dallasom, na radarju pa opazujemo supercelice v okolici Cantona kako postajajo tornado warned ena za drugo. Mi smo vsaj še 2 uri stran, zato se pred Dallasom usmerimo na zahod, proti mestu Amarillo, ker imamo rezerviran hotel. Tja prispemo v večernih urah, povsem utrujeni od 11 ur dolge vožnje.

[matic19]

30.5.

Na zahodu Teksasa, v bližini mesta Fort Stockton se je kazala možnost nastanka tornadnih supercelic. Ker so se tam do tedaj dnevno pojavljale praktično stacioarne nevihte, smo poskusili še svojo srečo pri lovu nanje. Ker naj bi se proženje začelo že razmeroma zgodaj, smo prav tako zgodaj odšli iz Amarilla. Pred nami je bilo še okoli 6 ur vožnje. Zgodaj popoldne pridemo do Fort Stocktona. Na žalsot se ravno na tem območju zadržuje neka nizka oblačnost, ki zavira potrebno segrevanje površja za močnejše nevihte.



Ker se ta oblačnost noče in noče umakniti, se odločimo za vožnjo proti mestu Valentine blizu meje z Mehiko. Vozimo se skozi impresivno hribovje in pridemo do mesteca Fort Davis, ki nas je vse presenetilo z urejeno zunanjo podobo, a razliko od industrijskega mesta Ft. Stockton.









Končno pridemo skozi hribovje v mesto Alpine, kjer končno zagledamo nekaj jasnine. Na žalost se nevihte na tem območju nočejo organizirati, ostajajo le bolj kot ne multicelice. Na eni izmed njih vidimo nekaj znižane baze, ki pa se hitro dvigne nazaj.



To je tudi vse, kar je bilo zanimivega za videti. Po nekaj urah obupamo in se vrnemo v Fort Davis, kjer prenočimo v starinskem hotelu iz leta 1950.



Hotel ima tudi jedilnico iz tega obdobja:



31.5.

Zjutraj se zbudimo pozneje kot ponavadi, saj vemo, da bomo ta dan ostali v približno istem območju. Počasi pojemo zajtrk, se odjavimo iz hotela in naredimo napoved za ta dan. Pogoji niso nič posebnega za letošnjo sezono, ampak če smo že tu, bomo lovili kar pač lahko. Striga je bilo razmeroma malo, heličnosti tudi. Vseeno upamo, da se bodo nevihte organizirale ob prehodu preko hribov, ki obdajajo Ft. Davis. Do iniciacije nam je ostalo še nekaj ur, zato se do takrat še malo sprehajamo po samem mestecu in si ogledujemo ponudbo lokalnih trgovinic. Samo mesto je lepo urejeno, živahno in polno turistov.

Derinov nov prijatelj



Vmes se zapeljemo še do observatorija na hribu nad mestom. Tam si na hitro ogledamo notranjost teleskopa, hkrati pa že opazujemo stebre, ki kipijo okoli nas.







Počasi se odpeljemo nazaj v dolino in se postavimo pod steber, ki ima po našem največ potenciala. Celica se krepi in kmalu postane severe warned. Ker se pomika zelo počasi ji zlahka sledimo. Še vedno je nad hribi, zato težje najdemo dober prostor z razgledom. Postavimo se na križišče dveh cest, od katerih je ena privatna in poteka po kanjonu na vzhod. Ker ne želimo tvegati srečanja z jeznim lastnikom, ostanemo na križišču in opazujemo dogajanje.





Baza nevihte se prične zniževati za prvim hribom, mi pa moramo odpeljati malo južneje, da pridemo iz kanjona. Na ravnini si jo bolje ogledamo. Struktura postaja vedno boljša, tudi nizki oblaki pred njo se pričnejo umikati.





Tu se je pomikala direktno proti nam:









Nekaj časa jo opazujemo, nato pa se zaleti v nov greben, mi pa nimamo izbire, kot da gremo okoli njega. Na drugi strani postaja struktura še nekoliko boljša, vendar zaradi pomanjkanja striga ne pride tako do izraza. Na slikah sem seveda malo navil kontraste, v živo pa je izgledalo tako, kot bi bilo veliko vlage v zraku in je bilo vse mrčasto. V resnici pa je bila vidljivost zelo dobra v vse smeri. Verjeno bi ob boljšem strigu na okoli 3000-5000m zadeva dobila bolj definirano obliko.







Nevihta se približuje, mi pa pademo v RFD cirkulacijo. Peljemo malo naprej, toliko da ostajamo v toplem sektorju. Baza je še naprej znižana, nato pa opazimo prvi vrtinec na tleh, kako vzdiguje prah s tal.











Podrobno opazujemo in vidimo še nekaj podobnih kratkotrajnih tornadov, ki pa se ne uspejo skondenzirati do tal.





Kmalu nevihta prečka edino cesto daleč naokoli, zato se vrnemo nazaj proti Ft. Stocktonu. Med potjo pride za to nevihto že nova, ki ima tudi lepo strukturo znižane baze, iz katere pokajo pozitivne strele vsakih nekaj sekund.





Naredmo nekaj slik, nato pa poskusimo zapeljati skozi jedro s točo v upanju, da bomo videli kaj večjih primerkov. Na žalost je bila toča razmeroma drobna, zato pustimo da nas preide in gremo v hotel.

1.6.

Nov dan v okolici Ft. Stockton. Tudi danes se pričakujejo nevihte na tem območju, le vetrovni pogoji bodo še malenskost slabši kot prejšnji dan. Po naših predvidevanjih naj bi se nevihte sprožile nekje nad hribi med mestoma Alpine in Ft. Stockton. Zapeljemo se v 1h oddaljen Alpine in pojemo kosilo. Okoli 15. ure se severno od nas, ravno nad Ft. Stocktonom, naredi nevihta z močnimi odboji. Tudi v naši bližini nastajajo razni stebri, ki pa se nočejo okrepiti dovolj hitro. Odločimo se za pomik nazaj na sever. Pripeljemo pod bazo, ki je še precej dvignjena, zato poskusimo s core punch-em da bi ujeli kakšno debelejše zrno toče









Vozimo se znotraj jedra in pobiramo večja zrna ob cesti, nakar opazimo, da so nevihto označili kot tornado warned. Pohitimo ven iz padavin da vidimo kako izgleda. Baza je znižana piha močan RFD veter, ki nas po malem zaliva. Počasi se baza ponovno dvigne, mi pa moramo priti na drugo stran Ft. Stocktona s kupom semaforjev vmes. Med tem opazimo vedno lepšo strukturo nevihte. Malo ven iz mesta se ustavimo ob cesti in samo opazujemo in slikamo strukturo.









Med tem se izza oblakov  pokaže sonce, ki malo pokvari kontraste. Hitro se ponovno skrije nazaj in kontrasti so spet boljši. Na radarju izgleda takole:









Nekajkrat se baza spet krepko zniža, ampak ne uspe sproducirati tornada. Nevihta nato prečka cesto, zato sklenemo, da poskusimo še enkrat ujeli nekaj toče. Ponovno ni kdove kako debela, zato odpeljemo nazaj v Ft. Stockton, ki pa je precej poplavljen zaradi obilnih padavin te stacionarne nevihte.







In za konec dneva še lep sončni zahod na parkirišču fast food restavracije Sonic:




3.6.

Sprva smo ta dan imeli v planu obisk narodnega parka White Sands, okoli 2 uri zahodno od Roswella. Zjutraj se zato počasi odpravimo iz hotela, se vmes ustavimo še v središču Roswella in nekaj trgovinah. Okoli 13. ure se končno odpeljemo iz mesta. Malo pred hribovjem na zahodu vidimo razmeroma lepo bazo nevihte, ki je nastala na tem območju. Odločimo se, da počakamo nekaj minut in si zadevo ogledamo, če bi se spustilo kaj "sumljivega"







Struktura postaja vedno bolj izrazita, a nad nami dežuje iz nakovala. Vsakih nekaj minut se zapeljemo malo stran, da ostanemo v bolj rahlem dežju.



Nevihta prične dobivati še več striacij, zato odpreljemo malo bolj stran od nje in jo poslikamo.













Vseskozi opazujemo, če bi se spustil tornado, saj je bilo v srednjih plasteh prisotne precej rotacije. Na žalost je malo manjkal jet pri tleh, ki bi poskrbel za dodatno rotacijov najnižjih plasteh. Sčasoma vidimo, da zadeva razpade in jo zalije dež.
Že se hočemo odpraviti nazaj v Roswell, pa za nami opazimo novo znižanje baze iz celice, ki se je zaletela v našo od zahoda. Spet jo poslikamo z vso opremo in oprezamo za tornadi.













Po okoli pol ure baza razpade, mi pa zaključimo naš nepričakovano dober izplen tega dne. Še posebej če imamo v mislih, da bi to moral biti naš prost dan

[matic19]

4.6.

Danes so bili pogoji za nevihte dejansko slabši in smo se lahko mirne duše odločili za obisk narodnega parka White sands, okoli 2 uri zahodno od Roswella. Vmes smo prečkali še gorski prelaz na višini 2500m, preden smo se spustili v dolino in puščavo. Sam park je v bistvu znotraj vojaške baze, ki na tem območju testira rakete, zato je park večkrat tudi zaprt. Ko se ne dogajajo testiranja pa lahko obiskovalci uživajo v čisti puščavi s sipinami povsem belega peska. Ta pesek je sestavljen iz različno velikih kristalov selenita oz. naravnega gipsa, ki ga iz bližnjih hribov izpirajo padavine in nato prenaša veter. Zunanje meje sipin izgledajo kot sneg v puščavi. Med sipinami poteka krožna cesta, povsod pa se je možno prosto sprehajati.

Takole izgleda prihod do sipin:



In nadaljevanje v notranjost:



ter še dlje:



in proti najbolj oddaljanem koncu ceste:



Po nekaj minutah parkiramo na koncu in se peš odpravimo malo po sipinah. Kot se za prave lovce spodobi, nas je ravno takrat pričakala nevihta, ki je zakrila sonce. S tem je poskrbela za precej znosnejše temperature, saj bi bilo ob jasnem vremenu tam nevzdržno. Temperature zraka so že prej presegale 30°C in z odbojem od peska je to še toliko hujše.



Hodimo proti vrhu ene od sipin in zagledamo funnel, ki je bil sicer še visoko v oblakih. Res nismo pričakovali takega razpleta, če bi po nekem slučaju vrgla še tornado bi se verjetno vsi skupaj razpočili od navdušenja



Par minut kasneje se funnel razblini, mi pa se zabavamo po sipinah:





Ekipa v puščavi:





Osamljen lovec na nevihte nekoliko izven svojega naravnega habitata



In pa seveda nekaj obvezne rekreacije s tekom gor in dol po sipinah:



Življenje vedno najde pot. Zanimivo je, da so sama tla pod sipinami razmeroma mokra, zato lahko uspeva toliko rastlin kot jih.



Počasi nas doseže že druga nevihta in prične deževati.



Mi se moramo počasi odpraviti, saj moramo biti naslednji dan popoldne nazaj v Tulsi, saj pride nova ekipa, pa še avto potrebuje menjavo olja. Do tja imamo več kot 10 ur vožnje, pa še časovni pas zamenjamo vmes in izgubimo eno uro. V planu je bilo, da pridemo vsaj do Amarilla, vendar smo vsi tako utrujeni, da se ustavimo v mestu Tucumcari ob meji s Teksasom.

5.6.

Večino dneva prevozimo v avtu, popoldne pa prispemo v Tulso, kjer gremo malo po nakupih, zvečer imamo večerjo in še malo debatiramo o našem letošnjem izletu. Naslednje dopoldne imava z Dejanom let nazaj v domovino.

Letošnja sezona je bila pravo nasprotje lanski v tem smislu, da smo veliko več časa preživeli v pretežno istih območjih in ni bilo toliko vožnje kot lani. Letos smo pravzaprav naredili pol manj km kot lani (8000 km v dveh tednih). Razlika je bila tudi v splošni postavitvi. Lani smo gledali res minimalne razlike v energiji, ali bo uspelo potisniti vlažen zrak do naše lokacije in ali se bo uspel narediti majhen ciklonček in še 5 drugih če-jev. Letos so bile, vsaj v prvem tednu, vse situacije take, da so bili povsod pogoji zelo dobri, kar pa po drugi strani spet otežuje odločitev kje naj bo chase target.

Drugi teden bi po modelih moral biti bolj umirjen, celo brez omembe vrednega dogajanja, na koncu pa smo iztržili zelo veliko v naših dneh bivanja v zahodnem Teksasu in Novi Mehiki.

[wannabe]

Mislim waw ,noro doživetje tole.Slike pa itak top.
Fouš zelo 

[max]

Vrhunsko 

[kripelj]

Odličen report in fotke in pa čestitke za res lep tornado   

[Neurje123]

Top. 

[Thor]

Čudovite slike in reportaža

[paradolf]

Nora avantura  
Čestitke za vse ulovljeno, super report in za vse povzročene sline, ki se cedijo iz odprtih ust  

Imel sem tudi nekaj sreče, da sem z vama preko računalnika spremljal nevihte ravno ko ste ujeli tornado. Hvala za vse filmčke in fotke, ki sta jih sproti pošiljala zame  

[Nanika1991]

Izjemno. Res hvala za tole.  

[drinky666]

Tole je pa  ! Kapo dol in čestitke! 

Enkrat v prihodnosti moram tudi sam to doživet. 

[krispy123]

Izjemna in sploh precej poučna reportaža Matic, brez besed.  

[lesce]

Izjemno

[medovreme]

Top, res top!!! 

lp, Marko