Prince Albert park, 15.9.2023

[Tminc]

Spet sem bil službeno v Kanadi v mestu Saskatoon. Po končanem delu sem izkoristil priložnost za kratek obisk narodnega parka Prince Albert, ki leži v severnem delu zvezne države Saskatchewan. Vse dni sem spremljal vremensko napoved ter verjetnost za severni sij. Pri nas doma je velikokrat moč slišati kritike na račun vremenske napovedi, kako netočne so itd. Tam se je vremenska napoved spreminjala na dnevni bazi, morda celo od jutra do popoldneva. Od popolnoma jasnega neba do dežja. V resnici pa se je zgodilo kaj tretjega. In to kljub temu, da je pokrajina popolnoma ravna, brez geografskih ovir, ki bi zaustavljale zračne mase.

Napovedan jasen večer z možnostjo severnega sija se je začel z nevihtnimi celicami, ki pa so nas relativno hitro prešle in zatem se je pokazala luknja jasnine. Kmalu po 21h pa tudi nekaj sledov severnega sija, ki pa je bil dokaj bled tudi zaradi močnega svetlobnega onesnaženja ter seveda oblakov.

Proti koncu tedna je bil plan narodni park. Sicer le za en dan in pol (2 noči), pa vendar. Napoved je obetala sončno vreme in noč ter seveda še več možnosti za nebesne pojave. Ampak... začelo se je z gostim dimom. Pihal je severozahodnik, precej močan (cca 35 km/h povprečno, sunki čez 50 km/h) in prinašal dim gozdnih požarov nad nas. V mestu (Prince Albert) je bilo zunaj kot v dimniku – smrdelo in tudi praskalo v grlu. Nebo je bilo pokrito s plastjo dima in gostih nizkih oblakov. Poskus v prvem večeru pri jezerih Christopher Lake in Emma Lake je bil brezupen. Je pa bila precej ugodna vremenska napoved za prihodnji dan: sončno in jasen večer. Ampak... so zjutraj spremenili v "Widespread smoke". Do parka je bilo vožnje za kakšno uro in res je nebo prekrivala plast dima, sprva močnejši veter pa se je do popoldneva polegel. V park sem vstopil skozi "Scenic route", ki je že na začetku ponudila razgledne točke na pokrajino, jezera različnih velikosti in seveda ogromno stez (ang. trail) skozi gozd. Ker je jesen, so se drevesa že obarvala v tople barve, je pa bilo vsepovsod videti tudi ožgana in zlomljena debla. Nenavadno je bilo, da so ožgana debla tudi v jezeru. Verjetno je ogenj preskakoval po zraku, vseeno pa je čudno, ker so obalna drevesa ostala zdrava.

Prva steza skozi gozd je speljana krožno in v približno dveh urah prehodiš skoraj 9 km. Razgledi so različni; od mokrišč do (skoraj suhe) struge reke Saskatchewan. V gozdovih živi veliko divjih živali, zato je nujno med pohodom zganjati hrup: trkanje z lesenimi palicami, dvema kamnoma, imeti "bear bell" in se glasno pogovarjati. Ne bom lagal, da mi je bilo vseeno.

Jezero Waskesiu je največje, tam je tudi izhodišče za turiste/pohodnike. Veliko je možnosti kampiranja, veslanja, ribarjenja. Vzhodno ob jezeru pelje cesta, ki se nekje na sredini jezera konča. Od tam naprej se gre le še peš približno 20 km v eno smer, na poti pa je več kampov. Ker ni bilo časa, sem naredil še eno krajšo, 3 km krožno turo okrog manjšega polotoka. Veter se je čisto polegel, zapihal je jugovzhodnik. Ker se je dan nagnil proti večeru, je z zahoda posijalo sonce. Takrat sem se zavedel, da se je nebo skoraj sčistilo, ker je veter z južne smeri odpihnil dim nazaj na sever.

Zvečer so ob jezeru vabili na "stargazing", z zgodbami o nastanku ozvezdij. Kot nalašč se je torej zjasnilo in po 21h so se prižgale zvezde, Saturn se je dvignil z vzhoda, le Oriona ni blo. Po zanimivi učni uri sem ostal še skoraj do polnoči, a s severnim sijem ni bilo sreče. Kot je lepo razložila domačinka, si ga je treba razlagati kot nevihto. Lahko pride, lahko tudi ne. Enkrat je močnejša, drugič ima premore, pojavi se tu, drugič tam.
Kljub temu pa je bil obisk prijetna izkušnja in ga priporočam, če vam je takšna aktivnost všeč.

[Tminc]

In še en paket fotografij.

[ŠTROMAR]

Zanimivo 

[krispy123]

Top reportaža. 

[Storm89]

Vau kak je lepo
Zagotovo vredno ogleda. Sem se spraševal med branjem glede medvedov, glede na to da ste bili v nočnih urah med gozdovi. Že pri nas je pestro, kaj šele pri njih. Hvala za report