Prvič čez 200km: Lajnar 06.05.2011

[paradolf]

Kopiram besedilo kot sem ga zapisal za službeno glasilo ob mojem prvem uspešnem preletu nad 200 km lansko leto. Fotk žal ni, sicer pa so fotke tega terena že tu gori iz mojih drugih preletov na tem področju. Če se komu da prebrati cel opis poti......

Tako je prišel dan, ko sem zopet poizkusil. Do takrat mi je uspelo preleti dobrih 180 km. Še 20 jih manjka do magične meje. Kje bom pridobil še tisto slabo uro letenja? Zgodnji štart okoli 9 ure ti da veliko rezerve, a je po drugi strani zelo tvegano, saj se lahko hitro znajdeš na tleh, če termike še ni dovolj.
Tisti dan, to je 6. maja vseeno ne tvegam preveč in vzletim malo čez deseto uro. Imam torej dobrih 8 ur termičnega dne. Če bodo pogoji v redu in ne bo težav, imam teoretične možnosti da mi uspe. V zraku nisem sam. Poleg nekaj kolegov, je tu še par iz Italije. Oba naskakujeta svetovni rekord. Pri moških je to okoli 255km, pri ženskah okoli 170km. Zame bosta verjetno prehitra, a vendar si morda lahko kaj pomagam z njima.
Najprej se odpeljem malenkost proti vzhodu ob pobočje Dravha, ki je lepo obsijano s soncem in vem da bo tam vsaj nekaj termike. Že takoj prvo termično dviganje ti marsikaj pove kakšen bo dan v nadaljevanju. Brez večjih težav se povzpnem nad vrh, kjer se lahko malo razgledam naokoli. Nebo je še brez termičnih oblakov, tako da ne vem do kje se bo dalo nabrati višino. Ko sem dobrih 100 metrov nad vrhom Dravha se ne obotavljam in začnem dolgo pot proti zahodu. Na GPS-u imam nastavljeno vzletno mesto, tako da bom v vsakem trenutku vedel koliko sem od njega oddaljen. Najprej mimo Slatnika proti Kobli. Spodaj levo je Podbrdo in tam že malenkost v pobočju nekaj manjših travnikov, kjer je možen pristanek. Le te sem si precej ogledoval v mojih prvih preletih iz Lajnarja, sedaj pa jim ne posvečam toliko pozornosti. V podzavesti vem da so tam in to mi zadostuje. Ob pobočju Koble zopet najdem dviganje in se povzpnem do vrha grebena. Višje nekako ne gre ali pa sem center termičnega dviganja zgrešil. Spredaj desno v daljavi za trenutek tudi vidim Bohinjsko jezero, predenj mi greben zopet zakrije pogled nanj.
Veter mi malenkost pomaga, tako da lahko letim okoli 40-45km/h ko se peljem naravnost. Ob pobočju so dviganja dokaj pogosta, a nobenih konkretnih. Tako sem vseskozi med vrhom grebena in okoli 200 metrov pod njim. Pri Črni prsti zopet uspem nabrati nekaj več višine, tako da zopet pokukam na Bohinjsko stran s Triglavom v ozadju. Ozračje ni preveč čisto, a so razgledi vseeno čudoviti. Spodaj levo so vasice Stražišče, Rut in Grant. Tukaj so travniki večji, tako da me pristanki ne skrbijo v primeru, da bi moral pristajati. Nato brez težav mimo Rodice do Vogla. Tukaj pa se sedaj greben malo razgiba in ni več tako raven. Od glavnega bohinjskega grebena ki poteka v smeri zahod-vzhod, se odcepijo manjši grebeni v smeri jug in le te je potrebno preskočiti, če si dovolj visoko, sicer pa moraš okoli.  K sreči pa teh težav nimam in vezni greben z vrhom Zabiški Kuk brez težav preletim z zadostno zalogo višine.
Razmere v zraku so sicer nekoliko živahnejše, a po določenem času se tudi »guncanja« navadiš. Vsekakor pa moraš biti popolnoma pri stvari. Jadralno padalo ti preko nosilnih trakov prenese veliko informacij, tako da se v bistvu na nek način pogovarjaš z njim. Ko priletiš v nekoliko bolj živahne razmere, tako s potegom komand kompenziraš morebitno uhajanje kupole naprej in nazaj.
Naprej se nato zgodba ponovi, ko pridem do Tolminskega Migovca. Tukaj obrnem malo bolj proti jugu, precej nizko preletim planino Na kalu in nad Grušnico poiščem novo dviganje. Tokrat je pred mano manjši preskok doline proti Krnski skupini. Tako poizkušam nabrati višine maksimalno kolikor se da, da bo potem na drugi strani manj težav. K sreči pa težav ni, tako da se pod ostenjem Velikega Stadorja pred planino Sleme že vrtim v stebru za nadaljevanje proti Krnu. Ko se mu bližam, se peljem mimo jezera v Lužnici. V njem je še veliko ledenih plošč in tudi povsod naokrog je še veliko snega. Krn me pričaka s prvimi majhnimi oblački malo nad vrhom.  Okoli koče je še kar nekaj snega, snežna meja pa je kakih 100-200 metrov nižje.
Pred mano je prvi večji preskok doline pri Kobaridu. Pot me bo vodila v greben Kobariškega Stola. Zopet naberem maksimalno kar se da, kljub temu pa ne uspem nabrati čez 2000m nad morjem. Ker mi je Italijan ki je startal prvi na Lajnarju že krepko ušel, ne vidim kako se vozi naprej po Stolu. V skupinici še 4 padalcev in padalke, pa sem sam vseskozi malo spredaj, tako da jaz v bistvu njim kažem kakšne so razmere pred njimi. Tako se sicer z majhnim primanjkljajem višine odpravim čez Kobarid. Tu je prvič, ko lahko koncentracija malo popusti. Privoščiš si lahko nekaj požirkov tekočine,  poješ nekaj in se malo v miru razgledaš naokoli. Obenem pa prva kalkulacija o povprečni hitrosti poleta in s tem tudi doleta obratne točke na zahodu. Vem da nisem ravno hiter, a dobri del dneva šele prihaja, ko se bo dalo leteti hitreje z manj nabiranji višine.
V pobočje Stola priletim dokaj nizko na okoli 1000 metrov a s pobiranjem višine ni težav. Stvar deluje klasično v redu. Dviganja so pogosta in tudi že kar močna. Zaradi vetra nekoliko od zadaj sem hitro pri vrhu Stola. Tam je tudi  eno najbolj frekventnih jadralno padalskih vzletišč v Sloveniji. Jadralnih padalcev je v zraku zelo veliko, zato je potrebna previdnost pri letenju skozi tako področje. Kljub temu da imamo pravila srečanja, se včasih v takem grozdu hitro najde nekdo, ki ti lahko preseka pot. K sreči pa se večina rekreativnih pilotov tam zadržuje le okoli vzletnega prostora in malo zahodneje, smo spet v zraku večinoma le »preletaši«
Bližam se Breški gori in pred njo Slovensko Italijanska meja.  Tu greben zavije malo bolj proti jugu in včasih tam zrak obteka ob pobočju, tako da te na poti proti zahodu lahko pošteno ustavi, sploh če se veter že obrne na zahodno smer. V zraku pa imamo še vedno veter jugovzhodne do južne smeri in tako lepo preletim pogojno kritično mesto. Še malo naprej se pobočje konča in pri Pradielisu spodaj me čaka nov preskok doline v pobočje Champona naprej proti zahodu. Z nabiranjem višine ni nobenih težav, saj dobesedno na ključnem mestu vse leti navzgor.
Že letim čez dolino in nasproti mi prileti cela jata beloglavih jastrebov. Te mogočne ptice se zelo pogosto zadržujejo na tem območju in se za jadralne padalce ne menijo prav dosti. Marsikdaj z njimi celo v istem stebru nabiramo višino.
Sem že v Champonu in pogled na uro mi da vedeti, da vseeno še imam nekaj možnosti za dosego mojega cilja. Malo pred trinajsto je za mano dobrih 65 kilometrov, kar da približno 23 kilometrov na uro povprečne hitrosti. Malo prepočasi, a še vedno na meji uresničljivega. Po novem nabiranju višine na zahodnem robu Champona, se vržem čez široko dolino pri Gemoni. Pod mano je ogromno proda, po katerem so speljane ceste in železnica naprej proti severu. Sam pa ciljam v smeri jezera Lago di Cavazzo. Za njim se dviguje greben , ki me bo vodil naprej proti zahodu. Hitrost tja je zelo dobra, saj potujem okoli 50 km/h, vendar pa sem nad jezerom že precej nizko in malo me že stiska. Iz prejšnjih preletov v tej smeri pa vem, da me na robu grebena čaka zanesljivo dviganje, če le ne bom povsem ob vznožju. Greben dosežem z višino malo pod 1000 metri in se nato počasi a zanesljivo poberem nazaj višje na varnih 1500m +. V dviganju dobim družbo vrhunske Italijanske pilotke Nicole, ki je prišla na domači teren in razumljivo pohodila na plin. Leti tekmovalno padalo, tako da ji nisem kos, ko ji skušam slediti. Njeno padalo je pri pospešenem letu hitrejše za okoli 15 km/h in lahko jo le še gledam od zadaj, kako se počasi oddaljuje. Visoko sposobna padala kot je njeno, pa je razumljivo tudi veliko bolj dovzetno za razne turbolence, a to je pač stvar izbire in okusa.
Približujem se točki do koder sem najdlje letel do sedaj in se uspešno vrnil nazaj na izhodišče. Teren postane zahteven. Spodaj na nekaterih odsekih ni pristankov in fantje ki so tam zasilno pristajali, so govorili o lepi odisejadi iz tistih gozdov nazaj v civilizacijo. GPS pravi da sem od Lajnarja oddaljen dobrih 80 kilometrov zračne poti. Rabim še vsaj dobrih 10 kilometrov. Na ključnem mestu naberem do baze oblaka, ki je malo nad 2000 metri. Nato se poženem čez dolino in v območje nekakega kraterja iz katerega ni poti. Tam so le neke grape polne balvanov in razsutih skal. Če bi bilo potrebno pristati, bi moral to storiti zasilno višje ob pobočju nad gozdno mejo. Odločitev bi morala biti pravočasna. Kasneje nižje bi ostala možnost le še čudežnega pobiranja po verjetno razbitem termičnem stebru ali pa gnezdenje na kakem drevesu. Na točki brez vrnitve dobim odrešilno dviganje in borim se za vsak meter višine. Tu ni heca. Ključni moment celotnega poleta. Uspem se dvigniti dovolj za nadaljevanje proti zahodu. Nicole pred mano je že mimo kritičnega kotla in se v močnem stebru dviguje proti lepemu cumulusu na vrhom ki mu ne vem imena. Vse skupaj je malo JZ od vasi Pozzis. Počasi izgubljam višino, a ko priletim ob pobočje prej omenjenega vrha, dobim tudi sam močno dviganje, ki mi zelo olajša nadaljevanje. Pred mano so zopet vasi in s tem tudi normalni pristanki. No, pot od tam pa bi bila vsekakor zelo dolga.
Pobočje se zopet konča in pred mano je dolina. V tej dolini pa tako želena vas Tramonti di Sopra. Še njo moram preleteti, pa bo dovolj da ob uspešni vrnitvi izpolnim moj želeni cilj. Na drugi strani me ob skalnem pobočji pričaka prava bomba od termičnega stebra. Padalo močno zaniha in ga delno tudi zapre, kljub temu pa vseeno leti vse skupaj navzgor da je veselje. Variometer mi kaže povprečno okoli 6 m/s dviganja. Vmes je na trenutke tudi več, a če po pravici povem niti ne gledam na inštrumente, ampak bolj na kupolo padala. Da mi slučajno ne bi preveč zanihala naprej ali nazaj. Ko »preživim« glavni del stebra, se dviganje umiri in na koncu je prav prijetno. Od Lajnarja sem oddaljen 95 km. Če uspem priti do izhodišča in nato podaljšam še do Železnikov je to to, po kar sem prišel. Ura je že 14.30, to pomeni da letim že 4 ure in pol. Enostavna matematika pokaže da bi brez nekih problemov na poti na moj cilj priletel okoli 19h. Težka bo si mislim in že obrnem nazaj proti vzhodu. Vetra praktično ni, tako letim proti vzhodu s hitrostjo padala , ki pa je okoli 37km/h. Sedaj še daleč za mano opazim Nicole, ki je obrnila nazaj proti vzhodu nekako 6 km kasneje kot jaz. Sigurno me bo spet ujela si mislim, a v zraku si sam in sam sprejemaš odločitve. Če poizkušaš nekoga slediti, se lahko hitro pojavijo napake. Vseeno pa z enim očesom občasno spremljam njeno letenje.
Spet sem pri ključnem terenu brez pristankov. Tokrat gre lažje, saj vmes očitno naletim na interval, ko skoraj povsod vsaj malo drži in izguba višine ni tako velika. Po dobri uri nadaljevanja sem že pri jezeru pri Bordanu, kjer sem prej priklapljal greben precej nizko. Brez nabiranja višine letim kakih 10 minut in zopet se malo okrepčam. Zaenkrat tudi mehur še sodeluje in ni nekih težav te vrste.
Dolino pri Gemoni prečim malo severneje, saj na pobočje Champona ne računam. Proti njem bi moral leteti proti vetru, kar pa bi verjetno na koncu prineslo rezultat pristajanja v dolini. Tako se zakadim v vznožje grebena Muzcov, ki je v bistvu vzporedni greben od Champona  severno od njega in vodi naprej proti vzhodu do Kaninskega pogorja. Tokrat sem res nizko in z višino pod 800 metri priklopim greben. K sreči pa tam vsa toplota Italijanske ravnice pri Udinah zadene ob pregrado in se začne dvigati. Tako je dviganje zagotovljeno. V sicer dokaj turbolentnih razmerah kombinacije vetra in termike pridem do višine za nadaljevanje. Ko sem višje, je letenje zopet udobneje in v daljavi že vidim Kaninsko pogorje. Vsi ključni predeli so že za mano, ostaja pa le še bitka s časom.
Do območja Bovca pridem okoli 17h. Imam še dobro uro termičnega dneva, naslednja ura pa bo bolj loterija. Morda bo še kaj delovalo, morda pa se bo dan že končal in z njim tudi jaz nekje na območju Tolmina oziroma malo vzhodno od njega.
Letim nad Žago južno od Bovca in uživam v razgledih okoli sebe. Lepo prikopim pobočje Polovnika. Medtem pa vidim kako neko padalo prav tako priklaplja Polovnik vzhodno od mene. Leti iz pobočja Kobariškega Stola in je že precej nizko. Nato se trudi pridobiti višino malo pred menoj. Počasi mu uspeva in ko pridem bližje, vidim da je to nihče drug kot Nicole. Prehitela me je ko je letela nazaj po poti ki sva jo prej opravila skupaj. Njeno padalo ji je zaradi večje hitrosti dovolilo narediti preskok doline pri Gemoni proti vetru v Champon, kamor jaz verjetno ne bi uspel. Tako sva bila spet skupaj. Pomahala sva si v pozdrav in preko postaje sem ji že lahko čestital za osvojitev novega svetovnega rekorda za ženske. Če bi sedaj odpeljala v Kobarid na pristanek, bi že bila lastnica svetovnega rekorda, a ona je prav tako hotela narediti dvesto kilometrsko znamko. Od tam sva letela skupaj.
Mimo krnskega pogorja in nato mimo Krna je šlo brez težav. Letenje je postalo čisti užitek. Poznopopoldanski lepi mirni stebri. Nič rukanja sem in tja, skratka zaslužena uživancija.
Od Krna naprej je začel sodelovati tudi veter. Na trenutke sva letela tudi do okoli 55 km/h glede na zemljo in Lajnar se je morda že zdel dosegljiv.  Skupaj sva nato vrtela zadnje stebre pri Tolminskem Migovcu in naprej pri Zabiškem Kuku. Mimo Rodice,  Črne prsti do Koble. Lajnar je bil že na dosegu roke. 190 kilometrov je bilo zagotovljenih, tudi če ne bo nobenega dviganja več. Za 200 kilometrov pa bo potrebno preleteti še Ratitovec. Tole bo šlo res za nohte.
Pri Lajnarju se z Nicole posloviva. Ona je naredila svoje. Odhaja pristajat v vas Sorica, jaz pa poizkušam od nekje dobiti še nekaj metrov za pot naprej v Ratitovec. Le ta je poraščen s smrekami, kar pomeni da je gozd temnejši. S tem se na soncu bolj segreje in zato tudi dlje oddaja toploto, ki se nato dviguje ob pobočju. Na Lajnarju ne zmorem nabrati več kot 1700 metrov. Vem da z vsako minuto termika ugaša bolj in bolj, zato se mi res mudi. Naredim zadnjo odločitev in se dobesedno vržem v pobočje Ratitovca. Grdo sem nizko in že gledam kje bom lahko pristajal na pobočju. Tam je sicer nekaj travnikov, a so vsi prepleteni z nekimi električnimi in telefonskimi kabli. Nižje, pa spet grape. Na standardnem mestu kjer je po navadi steber, še nekaj dela, a borba je ostra. Polovico kroga pridobim nekaj metrov, pa jih nato v naslednji polovici spet izgubim. Ne upam si nikamor drugam, ker vem da je tam edina možnost. Druge več ne bo. Bom prenizko. Skušam se zbrati in poslušati padalo kaj mi govori. Kje je center tega šibkega dviganja? Kako deluje? Kako je zanešen z vetrom. Vse to poizkušam preslikati v trodimenzionalno sliko.
Na koncu je trud poplačan. Počasi, ampak res počasi pridobim nekaj deset metrov in z vsakim metrom je nekoliko lažje. Steber je malenkost širši in olajšanje je tu. Ko ocenim da sem dovolj visoko za nadaljevanje, se odpeljem ob pobočju naprej proti koči na Ratitovcu. Ko pogledam čez na drugo stran in se pred mano pokažejo Železniki, vem da mi je uspelo. Veselje je nepopisno, olajšanje neizmirno. Parkrat zavriskam od veselja, medtem ko se z vetrom peljem proti pristanku v vasi Selca pri Železnikih. Poizkušam užiti vsako minuto leta ki še traja. Leta, ki ga bom težko ponovil in sem ga čakal več let.
Pristanem nekaj minut pred 19 uro. Podarjena mi je bila najbrž skoraj ena ura letenja, saj na letenje po 18 uri nisem računal. V zraku sem preživel skoraj 9 ur in odletel 210 km zračne poti. Posledica je precejšnja utrujenost, tudi dehidriranost, a do naslednjič bom že spet 100%.
Tistega dne je sta bila postavljena tudi že omenjena svetovna rekorda leta s povratkom na izhodišče od Nicole Fedele v dolžini 208km in s strani Arduina Persello v dolžini 267 km.
Lajnar je zakon!!


http://xcglobe.com/olc/index.php/flight/info/64503

[Aquatic]

Kapo dol!

[Thor]

Čestitam za podvig!

[rozli2003]

 

[Lluka]

dolgooooo branje...ampak se je splačalo prebrati. ČEstitke...

[MINIMAX]

Kot da bi se peljal zraven 

[Mraz]

Bravo 

[Pihe]

Robi, moj rešpekt! 
Včasih mi je žal,da ne letiš belih orhidej.Če že s plahto tolčeš take razdalje, bi s plastiko gotovo sesuval tudi take razdalje in rekorde. Tisti,ki imate žilico za jadranje, jo pač imate.kapo dol še enkrat.

[mat89]

Čestitam,res vsaka čast za ta podvig

[max]