Sredi oktobra sem bil na službeni poti v ZDA. Tokrat sem pot želel zaključiti nekje na severu, kjer bi imel možnost videti severni sij. Prva izbrana destinacija je sicer bila Fairbanks (Aljaska), ker pa sem na koncu delo zaključil v Kanadi, sem se odločil ostati tam in obiskati Yellowknife. To mesto leži v t.i. "Aurora belt"; to je pas, kjer je pojav viden skoraj vedno. Mesto samo se pohvali, da je viden 240 dni v letu, preostale noči pa je presvetlo, saj leži na zemljepisni širini 62° severno. Termin obiska ni bil optimalen, vendar druge izbire nisem imel. Sredi oktobra se tam začne menjati vreme. Jezera začenjajo zmrzovati, v zraku je več vlage in oblakov, prihaja sneg. Karto in spanje sem rezerviral ene dva meseca vnaprej, zato sem pač šel. Prispel naj bi s petka na soboto malo pred polnočjo, tako da bi tam ostal načeloma 3 noči.
Teden pred tem sem pristal v Chicagu, kjer je seveda pihalo in bilo kar mrzlo. 17.10. je zjutraj celo naletaval sneg, temperatura okrog 0°C. Čez dva dni sem bil v Menlo Park (San Francisco), kjer je bilo 30°C in sonce cel dan. In takrat se je tudi v Chicagu ponovno ogrelo na 20+ °C! Zelo razgibano torej. V Saskatoonu (Saskatchewan, Kanada) je bilo okrog 10°C, vendar je pošteno pihalo. Tam sem "odkril" profi vremensko postajo. Nisem določil, za katero postajo gre, vendar je nekaj zelo vzdržljivega. V Saskatoonu se pozimi lahko zelo ohladi in wind-chill lahko doseže pod -30°C ali -40°C.
Na petek pozno zvečer (okrog polnoči) sem priletel v Yellowknife. Pred pristajanjem je že bilo videti šibek severni sij, spodaj pa je bilo oblačno in ga ni bilo videti. Zaradi šuma v komunikaciji so me kar počakali na letališču in peljali skupaj s kovčkom direktno v gozd sredi ničesar, kjer smo čakali na jasno vreme in "predstavo". Kmalu zatem se je na nebu res začelo svetiti in plesati. Moja utrujenost je bila res velika, saj sem bil pokoncu 24 ur (predhodna podlaga pa 5 noči s katastrofalnim spanjem), vseeno pa sem v temi postavil mali tripod in nanj postavil mojega starega Nikona. Pogoji za fotografiranje niso bili dobri, teren razgiban in nič se ni videlo. Kljub temu mi je uspelo nekaj ujeti. Hkrati sem grenko spoznal, da ima telefon boljši ISO kot moj DSLR... Slike so, kot so. Po dveh urah zmrzovanja smo šli v mesto in končno sem prišel do postelje. Po dveh urah spanja sem se zbudil okrog 5:30 in pogledal na spletno stran (kamera v živo) in videl, da je severni sij še vedno tam... Bil sem ekstremno utrujen in nisem bil sposoben it ven.
Naslednjo noč sem ponovil vajo z drugo skupino. Oviral nas je tanek sloj oblačnosti, ko pa se je popolnoma zjasnilo, je bilo vsega konec. Nekaj se je vseeno ujelo.
Vremenska nota tega posta: narava tako daleč na severu se je pripravila na zimovanje. Temperature so tudi čez dan že vztrajale pod lediščem. Veliko jezero je počasi zamrzovalo pri robovih, lastniki hidroplanov so že vsa letala potegnili iz vode. Ko gladina popolnoma zamrzne, zamenjajo "podvozje" in vzletajo z ledu. Drugo jezero je bilo čez celo zamrznjeno. Poskusil sem hoditi po površini, a je še pokala. Je pa v vodi visoka vsebnost arzena, zato je plavanje, lovljenje rib, itd. prepovedano. Okolica Yellowknifa je prepletena z gozdovi in jezeri, ki so konec oktobra že zamrznjena. Na nedeljo popoldne je pričelo snežiti in sneg je pokril jezera.
Na skalni vzpetini je montirana tudi vremenska postaja Davis Vantage Pro2, spletna stran s podatki v živo (in webcam) je tukaj:
http://lw-app.com/view/yk-pilots-monumentPripel sem nekaj fotografij. Če koga zanima taka narava, obisk priporočam. Za severni sij pa je najbolj primeren september ter nato od decembra naprej. Takrat pa je pozimi zelo mrzlo in je fotografiranje (in čakanje!) zaradi tega zelo oteženo.
Imam tudi videoposnetek s celotne poti, če koga zanima. Vključuje tudi prvi del poti (službeno). V videu ne pripovedujem, govori glasba.
https://youtu.be/laDy17V3E5s
Znanost in reportaže