Pozdravljeni,
Po desetih letih fotografiranja neviht v Sloveniji in (zadnja leta) okoliških državah je bil čas za korak naprej. Že nekaj let mi je bila največja želja odpotovati čez lužo in loviti supercelice in tornade v tornado alley-u. Ko sem oktobra videl, da se je na eni od tur sprostilo mesto, sem se odločil da je bilo dovolj čakanja in da grem zdaj ali nikoli. Navdušenje se je stopnjevalo do 3.5., ko je bil čas za odhod.
Že več kot teden dni pred prihodom v ZDA so modeli nakazovali drugačno sezono kot zadnji dve. Iz zahoda ZDA naj bi se pogosto spuščale doline, nad južnim delom tornado alley-a bi bil tako skoraj konstantno prisoten vsaj zmeren jet, od juga pa bi črpalo vlago iz Mehiškega zaliva, kar bi poskrbelo za velike količine potencialne energije.
3. maj- dan prihoda
Po okoli 40 urah letov sem pozno popoldan precej izčrpan prispel v Dallas, kjer so me pobrali na letališču. Z ostalimi gosti smo se zbrali v hotelu in se odpravili na spoznavno večerjo ter pregledali modele za naslednji dan. SPC je izdal slight risk za supercelice nekje ob meji med Teksasom in Novo Mehiko, na modelih se je kazalo nekaj diskretnih supercelic, ki bi se sprožile na dryline-u ravno nekje na meji in napredovale proti JV, v zelo lepih vetrovnih in energijskih pogojih. Potencial za tornade je bil majhen, saj bi naj bile baze neviht relativno visoke, tako da smo bolj ciljali na kako izolirano supercelico z lepo strukturo.
Po večerji smo za lažje spanje ob veliki časovni razliki spili še nekaj piv in se odpravili v hotel. Ponoči je območje Dallasa prešlo nekaj neviht, a je šlo bolj za neorganizirane clustre.
4. maj- bonus dan in prva ujeta supercelica
Okoli osme ure zjutraj smo se dobili v hotelu na zajtrku. Ostali gostje so se pritoževali glede zbujanja sredi noči zaradi časovne razlike, sam pa teh težav nisem imel in me je zjutraj pokonci vrgla šele budilka. Verjetno sem bil od vseh letov tako zmatran, da mi tudi tistih 7 ur razlike ni prišlo do živega. Ponovno pregledamo modele in opazimo, da se je naš target area premaknil iz Lubbocka v Teksasu nekako na območje mesta Hobbs (NM). Malo po deveti uri se odpravimo iz hotela, čaka nas približno 5 ur vožnje. Vmes se ustavimo še na hitrem kosilu. Ob vožnji proti SZ se pokrajina hitro spreminja, iz močno pozidanega, nekoliko gričevnatega in poraščenega območja kmalu pridemo na neskončne ravnice SZ Teksasa. Med vožnjo opazujemo dust devil-e na preoranih poljih, a se zaradi razlik v modelih glede časa proženja neviht ne ustavljamo. Ko prispemo v bližino Nove Mehike opazimo prve rastoče kumuluse. Kmalu prerastejo v tri celice, mi ostanemo na južni, a vseeno držimo določeno distanco, da obdržimo ostali dve v igri. Radar kmalu zazna rotacijo in pred nami je prva supercelica na našem potovanju.
Ko se nam približa se odpravimo proti jugu, saj kaže znake organiziranja. V bližini mesta Denver city se nam odpre pogled na izjemno LP supercelico s strukturo mezociklona v obliki zvonca, kot iz učbenika. Celica se je premikala precej počasi, tako da smo imeli čas uživati v pogledu.
Ko se nam končno približa se odpravimo še južneje, na poti pa se ustavimo še za minuto ali dve, saj je še dodatno dobila na strukturi, ki je zdaj res fascinantna.
Obide nas po zahodni strani, mi pa moramo narediti core-punch, da pridemo na pravo stran. V jedru nas sicer tolče toča, ki pa ni prav debela (2-3cm v premeru), tako da brez težav pridemo skozi. Na drugi strani se odpre pogled na še eno na novo nastalo supercelico, ki jo poslikam med vožnjo, saj smo še vedno ciljali na prvotno.
Ko jo prehitimo se ustavimo na enem izmed parkirišč ob cesti in občudujemo strukturo ob sončnem zahodu, vmes pa pokajo CG-jke, a je še presvetlo, da bi jih ulovil. James, ki je imel nameščen lightning trigger je dobil kar nekaj lepih.
Vmes opazimo proti zahodu še eno izolirano LP supercelico, ki prav tako meče strele iz stebra. Poskušam s konstantnim proženjem in časom zaklopa pol sekunde, a po nastreljanih 400 fotkah obupam in raje uživam v predstavi.
Naša prvotna celica je medtem postala »tornado warned«, a kakih konkretnih znižanj baze, iz katerih bi lahko spustila tubo ne opazimo, tako da se po temi odpravimo na večerjo. Vmes ponovno naredimo core punch, toča je zdaj nekoliko debelejša, a še vedno ni težav, je pa kar glasno tolklo. Po večerji se odpravimo v Lubbock (TX), kjer prenočimo v enem izmed hotelov.
5. maj- drugi dan, naš največji bust
Naš chase target za ta dan je bil v neposredni bližini mesta, tako da smo se iz hotela odjavili ob 11h in se zapeljali v mesto na kosilo. Okoli 14h je bil čas za premik na odprta na polja, kjer smo imeli pogled na kipenje na dryline-u proti zahodu.
Pogoji so bili ta dan bolj ugodni za tornade, v ozračju je bilo več vlage, pa tudi veter pri tleh je bil močnejši. Kmalu so se sprožile 4 nevihte, mi pa smo držali distanco, da vidimo katera bo dominantna. Na radarju je sicer izgledala južna najmočnejša, a tudi brez kakršnekoli organizacije, zato smo se odločili iti na sredinsko, katere baza je izgledala zelo nizko, hkrati pa se je močno okrepila.
Ko smo bili že cca 50 km severno od mesta Lubbock je južna celica zadela outflow boundary in v roku 15 minut iz čistega neorganiziranega HP mess-a dobila hook za v učbenike ter v pol ure spustila dva tornada. Najhuje je bilo, da smo praktično ves dan čakali točno na tem območju in bi ju najverjetneje dobili povsem od blizu. Naša celica je medtem razpadla, saj ji je južna pobrala vso župo iz ozračja. Kasneje smo lovili še nekaj neviht vzhodneje, ki so dale nekaj dvignjenih struktur nad kanjonom in mammatus oblake ob sončnem zahodu, a to ni bilo to.
Zapeljali smo se v mesto Childress, kjer smo večerjo pojedli v Mcdonaldsu, saj je bila nedelja in so bile vse restavracije zaprte, po večerji pa je sledilo še nekaj piv, da pozabimo na celoten dan. Prenočili smo v enem od hotelov v mestu.
6. maj
Prejšnji dan zaradi razlik med modeli nismo natančno določili lokacije lova, vedeli pa smo, da bomo morali proti severu. Odločili smo se za JZ Kansas, kjer je obstajala minimalna možnost za kak tornado ( SPC je izdal 2 % tornado risk). Na poti smo se ustavili v mestu Shamrock, ki je znano po križanju dveh glavnih cest skozi ZDA, skozi mesto poteka tudi slavna route 66. Fotografirali smo staro bencinsko črpalko v art deco stilu. Med kosilom smo opazili, da je SPC izdal update in povečal tornado risk na 5 % ter izdal enhanced risk za nevihte direktno nad območjem, ki smo ga imeli v mislih, severno od mesta Liberal v Kansasu. Na target area smo prišli nekoliko prehitro, zato smo se ustavili na bencinski črpalki, kjer je bilo vsaj še 50 ostalih lovcev na nevihte, med njimi tudi nekaj znanih obrazov.
Na črpalki smo opazovali stacionarno konvekcijo ob hladni fronti severno od nas in čakali, da kateri izmed stebrov preraste v kaj konkretnejšega. Hkrati se nam je sistem neviht približeval iz Colorada, katerega nakovalo je kmalu prekrilo tudi nas in povzročilo, da so se stebri začeli podirati. Nekaj močnejših neviht je bilo še cca 100 km proti SV, a smo ocenili, da so predaleč, saj bi si z lovom na njih pokvarili naslednji dan, ko bi morali biti ponovno precej južneje.
Po približno dveh urah čakanja smo se odločili, da bo vseeno najbolje, da prestrežemo nevihte, ki so bile približno 80 km zahodneje. Med potjo opazimo, da je ena izmed celic v sistemu prevladala in vase potegnila ostale, ter se močno okrepila, tako da pospešimo proti njej. Ko smo dovolj blizu za nekaj sekund opazimo tudi vrtinec na tleh, a je predaleč, da bi uspeli določiti, če je šlo zgolj za gustnado ali morda za landspout tip tornada.
Ko prispemo na lokacijo najprej opazim izolirano LP supercelico, pred katero so nastali Kelvin Helmholtzovi oblaki (valovi za prometnimi znaki).
Pokaže se nam tudi precej lepa struktura ob barvah sončnega zahoda, pred njo pa konstantno žgejo razvejane CG-jke. Nekaj jih z neprekinjenim proženjem uspem tudi ujeti. Ob nas sta bila še dva kombija z gosti Extreme tornado tours. Prišlo je do komične situacije, ko je vžgala pozitivka nekaj 100 m pred nami v polje, da se je celo videlo kako se je iz polja skadilo, čemer je sledila vsesplošna panika med gosti, ki so ob kričanju v sekundi poskakali v kombije, nekateri so se celo vrgli po tleh. Verjetno je bila pri marsikaterem potrebna menjava spodnjega perila. Mi smo fotografirali še približno 10 minut, vmes smo opazili precej sumljivih znižanj v dežni zavesi.
Ko nas je začelo prat smo se na hitro prestavili 20 km proti Z, celica pa je medtem šla v nek bow echo segment z orkanskimi sunki vetra in res lepim shelf cloud-om. Ob naslednjem postanku smo tako pofotkali še ta shelf v večernih barvah, osvetljen s pogostimi intracloud in tudi CG razelektritvami.
Zelo zadovoljni s potekom dneva se odpdravimo proti mestu Liberal na večerjo v Applebees, kjer ponovno srečamo veliko znanih lovcev, nato pa v hotel, da se naspimo pred velikim dnem.
7. maj- veliki dan
V pričakovanju največjega risk-a našega lova po ZDA sem spal bolj malo in vsakih nekaj ur preverjal modele za popoldan. Mimogrede, ameriški modeli so na povsem drugem nivoju kot naši. Vsi produkti so javno dostopni, resolucija je izjemna, HRRR (high resolution rapid refresh) pa se osvežuje celo vsako uro!
Pričakovano je SPC izdal moderate risk (drugi najvišji na 6-stopenjski lestvici), s 15 % hatched tornado risk-om, kar je pomenilo, da obstaja možnost za več močnejših tornadov, ki bi lahko prepotovali tudi večje razdalje.
Ob 7h smo krenili proti jugu, proti mestu Amarillo v Teksasu, ki naj bi bil naša izhodiščna točka za nadaljnji lov popoldan. Med potjo smo se ustavili, saj se je sprožilo nekaj neviht SZ od mesta Borger, a smo nekako vedeli, da to ne bodo naše celice, saj so nastale za napredujočo fronto. Pričakovano se vse celice združijo v veliko linijo, mi pa gremo proti jugu, kjer so se že sprožile prve supercelice. Ko prispemo pred njih ugotovimo, da bo lov precej zahteven, saj smo na nekoliko gričevnatem območju, nevihte pa so se hitro po nastanku združevale v clustre, kar so sicer modeli tudi nakazovali. Opazujemo nekaj wall cloud-ov, ki ne kažejo neke posebne rotacije, dobi nas tudi toča. Kmalu se na radarju pokaže bolj izolirana supercelica na južnem delu tega clustra in hitro zapeljemo pred njo. Ko prispemo na odprt teren se nam odpre pogled na izjemno hitro rotirajoč mezociklon supercelice, iz katerega se kakšna 2 km pred nami spusti wall cloud.
Območje rotacije se oži in oži in prepričani smo da bo spustila tornado direktno pred nami. Osebno take rotacije wall cloud-a v živo še nisem videl.
Opazimo par vrtinčkov, nato pa kot bi tlesknil s prsti namesto toplega začutimo hladnejši inflow, celica potegne vase hladnejši zrak, izgubi rotacijo in začne razpadati.
Okoli nas je bilo še kar nekaj močnih »tornado warned« supercelic, nam pa je v oči padla izolirana celica v bižini mesta Tulia, vzhodno od nas. Nastala je pred to linijo supercelic in imela zaradi izoliranosti potencial da vase posrka vso župo iz ozračja. Hitro se odločimo za njo, a imamo do tja približno 40 minut vožnje. Kmalu postane tudi ta celica tornado warned, kar samo potrdi našo odločitev. Ko se ji približujemo se vozimo dobesedno v koloni, na njej je bilo vsaj 200-300 avtomobilov z lovci.
Kmalu opazimo močno znižanje v obliki sklede, pokaže pa se tudi dihjemajoča struktura HP supercelice.
Med vožnjo iz daljave poslikam velik multivortex wedge tornado. Zaradi oddaljenosti so bili kontrasti nekoliko slabši, tako da sem jih moral precej navit pri obdelavi fotke. Prilagam originalno fotko in izrez.
Parkiramo ob cesti in jo 15 minut fotografiramo, vmes spusti velik funnel, ki ga kasneje potrdijo kot EF2 tornado.
Še radarska slika in naša lokacija (bel krog).
Ekipa v akciji
Poleg tornada in celotne strukture je bila prav fascinantna tudi barva zavese, v kateri je padala toča velikosti tenis žogic.
Ko se nam je že preveč približala smo hoteli uiti, a so bile naenkrat vse ceste blokirane s strani lovcev, ki so panično obračali svoje avtomobile. V planu imamo narediti core-punch skozi Paulo Duro Canyon, a si kmalu premislimo in obrnemo, saj bi nam taka toča razbila vetrobranska stekla, hkrati pa je bil nekje v zavesi skrit še tornado, ki ga ne bi videli.
Še ena med begom
Odločimo se, da jo bomo obšli po drugi strani, a nevihta med vožnjo postane že tako ogromna da nimamo prav nobene možnosti priti okoli, v zavesi pa še vedno spušča tornade.
Odločimo se, da opustimo lov na njo in krenemo proti vzhodu, kjer se tudi prožijo nove in nove supercelice. Telefoni nam ves čas vibrirajo s tornado warning-i.
Ker je že skoraj tema in vidimo, da iz enega od stebrov konstantno pokajo pozitivke, se ustavimo in poskušamo še s fotografiranjem strel. Žal mi vse uidejo, dobim pa osvetljen mezociklon ene od novo nastalih supercelic, ki pa ni prav posebno spektakularen.
Ko nas zajame močan naliv s točo zaključimo z lovom in krenemo proti Elk City-ju, kjer imamo namen prenočiti. Ves čas nas spremlja monsunsko zlivanje, vibriranje telefonov z opozorili in občasno poplavljene ceste. Ko prispemo v hotel na televiziji vidimo poročanje v živo iz ene od celic cca 10km južneje od nas, ki je spustila močan tornado. Poročanja spremljamo ob pitju piva še do okoli 2. ure zjutraj, ko nevarnost tornadov mine pa se zadovoljni odpravimo spat.
Znanost in reportaže