Pozdravljeni,
nekako je bilo potrebno otovoriti sezono lova neviht pri nas v 2019. Zanimivo, točno 5 let po tornadu pri Dignanu v Furlaniji, spet ponovitev ostre doline čez Alpe. Fronta prejšnji vikend je postala potencialno zanimiva, zato sem jo po preučitvi kart mahnil v severno Italijo. Cilj je bil nekje južno od mesta Vicenza v pozno popoldanskih urah. Na koncu se je izkazalo, da je bila analiza in napoved modelov uspešna, saj sem pri kraju Montagnana doživel svojo najlepšo supercelico kariere v EU
Takole pridem na lokacijo in že me je potegnilo na to predfrontalno celico med vsemi, ki so nastale nekje na konvergenci v bližini dryline iz Apeninov in vlažnega LL jeta iz delte Pada. Vidim da veter je ugoden, cel čas konstantno vleče konkreten vzhodnik iz Jadrana na ravnino. In slutil sem, da bo struktura podivjala ob tem vetru, sicer ni bilo pretirano toplo.
Nekaj minut kasneje in seveda bližje, je že konkreten mezociklon! Ob tem je RFD precej močno začel zaobjemat wall cloud, da se je naredil kar debel funnel cloud. A stika s tlemi in morebitnega tornada za tistim drogom od tu nisem videl. Po par minutah je izginil.
Nato sem se premaknil na drugo lokacijo nekaj km stran, da imam boljši pogled na celotno strukturo. Celica je bila sicer precej počasna in je polzela proti JV. Tule se pa začela predstava. Med vožnjo sem že videl, da so mezociklon močno krepi in dobiva vse lepšo obliko! Povsem spektakularen t.i. 'mothership' mezociklon s striacijami, močno rotacijo in nizkim wall cloudom ter inflow feederjem na desni. RFd zadaj pa precej močan. Čas slabo uro pred sončnim zahodom je bil ravno pravi za lepo svetlobo in barve čez strukturo.
Najbolj me je impresioniral zelo kompakten in večplasten t.i. 'BWER - bounded weak wecho region' oz 'vault region' na desni strani mezociklona, kjer se inflow v spodnji plasteh celice zajeda vanjo. Tam ni padavin in lahko vidiš rob mezociklona povsem čisto. To je pri nas zelo redko vidno in vsekakor dober znak, da so bili pogoji očitno ta dan zelo ugodni.
Sicer ta predel imam najraje pri tistih zverinah v ZDA, ker ko si tam spodaj imaš noro lep pogled v celico, običajno slišiš tuljenje vetra vanjo in šumenje zverinske toče takoj desno proti FFD. Precej nevarno sicer, ker je izredno ozek manevrski prostor, le kak km ali dva območja brez padavin, v njem sporadično prileti kaka ledena grenivka mimo glave, pa še pozitivke šlatajo v tem delu najbolj. Ampak je tako kul tam
Kasneje me je prisilila v nov premik malce proti JV, da posnamem še par slik. Sicer je postopno začela slabeti, ker je zmanjkovalo energije in vetra, hkrati pa je hladna fronta že prodirala za njo. Supercelico je napelo, ampak pogled nanjo nič manj spektakularen! V ozadju se na prvi sliki vidi že drugo supercelico v daljavi, ki je pa kmalu crknila, ker ji je ta pobrala vso energijo. Vseeno ni to energija kot avgusta.
Vse skupaj je trajalo cca 90min, potem pa kar povratek domov v dežju in občasnih strelah v okolici. Sem pa ob tem tudi snemal video, tule je krajši timelapse dinamike supercelice:
https://www.youtube.com/watch?v=k0pioHcKvQkBrez dvoma, po vseh stotinah supercelic ujetih pri nas v svoji 20 letni karieri, je tale prišla na prvo mesto. Tako konkretne stukture in dinamike pri nas v okolici še nisem videl. Ja, res je, lestvica je sedaj visoko in težko jo bo premakniti. Prasica je bila lepa, ni kaj
LP,
Marko
Znanost in reportaže