Omejitev pri dolžini kabla se pojavi zaradi parazitne kapacitivnosti posameznih žic v kablu. Povedano drugače, dve žici v kablu se obnašata kot porazdeljen kondenzator. Daljši kot je kabel in bolj kot so žice skupaj, večja je kapacitivnost. Vetromer je narejen tako, da ima na vezju zunanje enote t.i. pull-up upor vrednosti 510 kOhm, na drugi pa je v samem vetromeru reed rele, ki sklene signal na maso vsakič, ko šalčke naredijo en obrat. Potem mora tok steči preko tega 510k upora, da napolni parazitni kondenzator dveh žic. Ker upor omeji tok, je čas za "polnjenje" kondezatorja večji.
Če vmes pride že nov pulz na 0V zaradi obrata šalčk (višja hitrost vetra), se napetost ne uspe dvigniti pravočasno na logično 1 in procesor na zunanji enoti izpusti ta pulz. Pri višjih hitostih pride to še toliko bolj do izraza. To bi se verjetno super videlo na osciloskopu, ko pulzi ne bi bili več pravokotni ampak precej popačeni.
Rešitev sicer nekaj obstaja, odvisne pa so od tega, kako vešč si z elektroniko. Ena varianta je, da se zamenja enega ali dva upora na vezju zunanje enote z manjšimi, kar bi pomenilo, da bo tok večji, ampak hkrati tudi večja statična poraba vezja. Druga pa da vzameš kabel s čim manjšo kapacitivnostjo, ampak ta ni tako efektivna, ker se bi moral res zakopati v posamezne kable, da bi našel pravega. Verjetno bi pomagalo, če bi vzel žici iz UTP-ja, ki sta fizično čim bolj narazen v kablu, ne pa žic iz iste parice. Ista parica je zvita skupaj in s tem še poveča medsebojno kapacitivnost.
Upam, da nisem šel preveč v strokovno razlago, je pa to pomojem kar to
Sem že imel izkušnje s temi zadevami, ko smo poskušali spravit komunikacijo med dvema čipoma preko 2m flat kabla, brez uspeha. Šele z ojačevalniki je stvar začela delati BP.
Edit: za lažjo predstavo je spodaj ena slika simulacije signala. Pravokotni signal je "idealen", položni pa so različne vrednosti parazitnih kapacitivnosti. Večja kapacitivnost -> bolj položna krivulja.