'Ku se ti taka rjč zgodi, ti glava ražonjrt njha...' (Iztok Mlakar). Take momente je pričaralo današnje jutro, da je čeljust ostala spuščena in je bila vsa težavnost prezgodnjega vstajanja iz postelje v trenutku pozabljena. V jutranji lenobnosti in konformizmu, sploh še pred kakršnokoli kavico nasploh, sem se povzpel na klišejski briški spomenik, da naredim kakšno fotko megle, ki je bila to jutro višja kot vsa jutra poprej, hkrati pa ravno v isti višini kot, če se prav spomnim, 11. januarja 2011. Poleg tega se je obetal še sončni vzhod...juheeej!
Ko sem prišel na stolp, je gori že taborila ena fotografinja, ki se je pritoževala nad burjo. Nisem se ji trudil razlagat, da tokrat piha lokalni gornik in ne burja, ki je redni vsakodnevni spremljevalec prebivalcev Gonjač, Kojskega in še kakšnega bližnjega zaselka. Raje sem se osredotočil na par kadrov, ki jih bom fotografiral po vzhodu sonca. Medtem ko sem preklinjal situacijo, ki je bila identična tisti izpred štirih let in pol, je sonce vzšlo...nekaj minut čez 7:10 je pogledalo izza pobočja Sabotina...in ufff...bilo je 1000X boljše kot leta 2011. Igra svetlobe in senc je projecirala zvonik cerkvice Svetega Križa v Kojskem in okoliška drevesa na meglo pod vasjo...
'Now, how cool is that!?'
Če mi kdo objasni, zakaj za tak prizor ni vredno ustati iz tople postelje, pojem tono čipsa in bo kar bo.
Šalo na stran...druge strani neba tudi niso bile od muh. Tale pogled proti Vedrijanu in Višnjeviku, rojstnemu kraju rebule ter dlje proti Dolomitom, tudi ni bil od muh...u bistvu je bil kar precej lepši ob tistega pred leti...
Megla se je zažirala tudi v dolinice med griči pod pobočjem Korade. Cerkvica na sliki pripada vasi Krasno, po kateri je dobilo ime bolj znano briško vino, sicer nižjega cenovnega ranga. Če je kdo kdaj pil, da bo vedel od kje prihaja ime.
Najbolj klišejski pogled med vsemi pogledi iz razglednega stolpa je zagotovo tale razgled na Šmartno, ali slovenski Dubrovnik, kot je vas poimenoval moj kolega. Plavajoča na meglenem morju mogoče še bolj asociira na dalmatinsko sosedo
:
S sončnim vzhodom se je megla pričela dvigovati prav točno v skladu z včerejšnjo ARSO-vo napovedjo.
Kmalu so iz megle molele le še cerkvice. Na račun teh prizorov je sicer bilo v prijateljskih krogih izrečenih kar nekaj šal, a jih ne bom povzemal, spričo vsesplošnega negativizma, ki prežema evropsko življe v zadnjih časih:
Z dviganjem sonca in z njim megle, so se pokazale nove fotografske prilike! Dvojna projekcija zvonika Svetega Križa na meglo pod njim je bila zagotovo en vrhuncev jutra!
Kdo ve, koliko ljudi je bilo že priča temu prizoru. Za zdaj poznam le dva. (žal fotografinja, ki je fotkala štuk nižje, ni opazila štosa
)
Potem sem zapustil stolp, pozdravil fotografinjo in jo zamoril s 'štorijo' o dvojnih sencah iz zgornje slike in se spustil pod inverzijo, prav nekam tja v sence Svetega Križa, kjer sem večinoma doma.
Bilo je nekaj pred 8:00, iz lokacije moje postaje se je še videlo jasno nebo, tudi sonce je še prebijalo dvigajočo se meglo. Tmin je bil na vremenski postaji Kojsko dosežen šele ob 8:24, ko je pokazala 6,8°C in bila edini krat v tem tednu resnično izpostavljena inverziji. Hkrati z inverzijo je ugasnil tudi gornik, ki je še malo prej pihal prek 30 km/h:
Ko sem se spet povzpel na pobočja nad vasjo Kojsko sem bil priča boju postaje z mejo megle. Na sliki vidimo zgoraj Sveti Križ, daleč v ozadju cerkev v Števerjanu, spodaj desno pa cerkev Marijinega vnebovzetja, pod katero je cca.25-30 metrov visoko drevo platane. Pod tem drevesom je videti par streh, še nižje pred temi strehami stoji VP Kojsko (to zveni kot zgodbice o Palčku Smuku
):
Pozneje se je megla prek dneva vse bolj dvigovala in prešla v nizko oblačnost z večerno bazo na cca.500m, raje kak meter manj. Dvigovanje megle je prek dneva beležila kamera pri Planinski koči Korada (ki je slabo postavljena na nosilec, zato jo žal veter obrača v drevesa). Shranil sem 3 utrinke iz kamere...čas napačen...Foscam pač...
Dejansko po časih od leve proti desni: 13:56; 16:24; 17:04;
To je moj malček daljši epilog temu toplemu jesenskemu obdobju. Meni je pričaralo mnoge užitke, pomenilo pogoste in prepotrebne trenutke sprostitve ter povečalo vsesplošno veselje do življenja. Slednje je pa itak vselej lepo, če le znaš to lepoto v njem poiskati. Upam, da ste v mojih štorijah našli tudi kaj pozitivnega zase, predvsem pa, da vam nisem preveč zatežil s 100 km posti.
Do naslednje vremenske vojne...
Vreme