naslednje »

[PatriceM]

V temi Globalno segrevanje sem nekaj že pisal o taljenju arktičnega  ledu, ki pa je tema, ki me osebno zelo zanima (in je povezana z vremenom in klimatologijo). Ker pa je Arktični led le del kriosfere (sem spadajo še ledeniki), je smiselno, da se v tej temi kaj več pove na splošno o stanju kriosfere (zanimivo je recimo tudi izginotje Triglavskega ledenika, taljenje ledenikov po svetu).
Torej, kriosfero lahko nekako razdelimo v 3 glavne enote:
- arktični in antarktični morski led: Gre za zamrznjeno morje. Tipična debelina ledu je največ nekaj metrov, razen v posebnih, omejenih območjih, kjer se zaradi narivanja ledu lahko led zdebeli tudi na nekaj 10 m (večinoma ob obalah, google keyword je pressure ridge, gre pa za zelo omejena območja). Ta led zelo variira v obsegu glede na letni čas (na severnem polu od cca 14 mio km2 v marcu do 6 mio km2 v začetku septembra, na južnem od 16 mio km2 pozimi (nekje v septembru) do 2 mio km2 poleti (februarja). Dinamika je na obeh polih nekoliko drugačna, kar je predvsem posledica geografskih danostih (Arktika: Morje je obkroženo s celino, Antarktika: kopno je obkroženo z morjem). Tudi tokovi v obeh obočjih so različni (Antarktiko obdaja pas zelo hladnih morskih tokov, v Arktiki temu ni tako). V primeru, da ta led kompletno izgine, je vpliv na višino morja ničen, saj gre za na vodi plavajoči led in če se stali, se morje ne bo nič dvignilo. Klimatski vpliv morskega ledu ni zanemarljiv, kar lahko lepo vidite na grafu temperatur v Arktiki (http://ocean.dmi.dk/arctic/meant80n.uk.php), kjer se lepo vidi, da se poleti povprečna temperatura zraka v okolici severnega pola ustavi malo nad 0 - vsak temperaturni presežek v nižjih plasteh ozračja se zelo hitro kompenzira z minimalno količino staljenega ledu, hkrati pa tudi temperatura morja zaradi ledu ostaja v okolici 0 stopinj).
- polarni led na kopnem, kamor lahko prištejemo kontinentalni led na Antarktiki in Grenlandiji. Ti ledeniki so tako masivni, da dejansko pogreznejo kontinent pod sabo. Tako je višina kopna tako na Grenlandiji kot Antarktiki v centru nižja od gladine morja, česar pa ne bi bilo, če ne bi bilo enormne mase ledu. Taljenje/nastajanje teh ledenikov ključno vpliva na višino morske gladine (ker so to v bistvu kopenski ledeniki in se vsa voda steče v morje, ki pa je za razliko od morskega ledu, morje ni držalo pokonci (prosto po Arhimedu).
- gorski ledeniki po svetu. So zelo dobre zaloge vode, vendar imajo zaradi manjšega obsega predvsem lokalne vplive na vreme in klimo.

Toliko za začetek, nadaljevanje sledi .

[PatriceM]

Merjenje ledu poteka na različne načine. Vsekakor je zaradi velike površine ledu to kar obsežen projekt. Dandanes se čedalje več merjenj skuša izvajati s sateliti - tako morskega kot kopenskega ledu. In medtem ko je relativno "lahko" ločiti ledene od neledenih površin (zaradi različnih odbojev radarskih valov), je debelino bistveno težje izmeriti. Za začetek bom samo prestavil seznam povezav na meritve arktičnega ledu (podatke o kopenskem ledu še zbiram, kar je tudi razlog nekoliko zakasnelega javljanja na forum).

Torej, kot sem že navedel, pri morskem ledu merimo 3 količine:
- obseg (extent): Površina morja, kjer detektiramo površino ledu nad določenim pragom v danem kvadratku (večinoma 15%, z izjemo DMI, ki uporablja 30% prag, kvadratki obsegajo 12.5 x 12.5 km ali 2 kratnik ali polovico te stranice). Problem te mere je, da ne upošteva ne debelino ledu, niti koncentracije. Tako je možno, da ista površina ledu zavzame 1, 2, 3, 4, 5 ali celo 6 kvadratkov. Vendar pa, v povprečju je led vendarle bolj ali manj enakomerno razporejen, še sploh, če se spremlja daljši trend. Prednost te količine pa je zanesljivost in relativna enostavnost merjenja, še zlasti, ker je izjemno težko ločiti moker led, poln luž od vode (namig za google: melt water ponds)
- površina: Dejanska površina ledu. Na videz boljša mera, a v poletnih mesecih zna biti napaka zaradi luž na ledenih ploščah večja od 20 % (o tem je komentirala dr. Julienne Stroeve na enem od blogov). V zimskih mesecih (in tudi v septembru), ko večina teh luž zamrzne, pa zna biti ta mera še kako relevantna. Obseg in površina se merita s sateliti od leta 1979 (senzor SSM/I, opis na http://nsidc.org/data/docs/daac/ssmi_instrument.gd.html in ) oziroma leta 2002 (Instrument AMSR-E, Satelit Aqua, več glej: http://aqua.nasa.gov/ in http://www.ghcc.msfc.nasa.gov/AMSR/instrument_descrip.html ).
POPRAVEK: Po pregledu strani NSIDC sem ugotovil, da se je do leta 1985-1987 uporabljal senzor SMMR (vmesno prehodno obdobje so izkoristili za kalibracije novega inštrumenta), od leta 2009 pa je se uporablja inštrument SSMIS, več na http://en.wikipedia.org/wiki/SSMIS ). Morda je tole malo preveč podrobno, a glavna poanta je razumevanja, zakaj lahko različni grafikoni v določeni meri odstopajo (in kolikšna so lahko ta odstopanja).

- volumen: Najboljši indikator količine ledu, a je merjenje izjemno zahtevno. Satelitska merjenja obstajajo za leta 2002-2007 (ICESat), v orbiti je že satelit Cryosat-2 (ki meri tudi debelino kopenskega ledu na Grenlandiji in Antarktiki), a potrebuje, če sem prav razbral iz blogov, še vedno nekaj kalibracije. Sicer pa volumen skušajo izpeljati tudi s pomočjo modelov, merjenja debeline iz zraka, merjenja na površini in merjenje s pomočjo podatkov iz podmornic (slednje je malo problematično tudi zaradi določenih vojaških skrivnosti).    

Strani za spremljanje morskega ledu so:

IJIS (japonska agencija v sodelovanju z EU):
- Zbirna stran je: http://www.ijis.iarc.uaf.edu/cgi-bin/seaice-monitor.cgi
- Na voljo so dnevni podatki o obsegu ledu v Arktiki http://www.ijis.iarc.uaf.edu/seaice/extent/plot.csv  
- grafikon obsega ledu: http://www.ijis.iarc.uaf.edu/seaice/extent/AMSRE_Sea_Ice_Extent_L.png
- grafikon površine: http://www.ijis.iarc.uaf.edu/seaice/extent/AMSRE_Sea_Ice_Area.png
- slika koncentracija ledu na severni polobli (površina): http://www.ijis.iarc.uaf.edu/cgi-bin/seaice-monitor.cgi
Grafikon se osvežuje 2 krat dnevno, prvič nekje okrog 6:00 AM naslednji dan po našem času, revizija (in kar pogosto precej spremenjene količine v popoldanskem/večernem času). Odstopanja po reviziji so lahko kar velika (25.000 km2). Uporabljajo AMSR-E senzor

Univerza v Bremnu:
- zbirna stran je http://www.iup.uni-bremen.de:8084/amsr/
- dnevna slika ledu v Arktiki ( http://www.iup.uni-bremen.de:8084/amsr/arctic_AMSRE_nic.png ) in Antarktiki: ( http://www.iup.uni-bremen.de:8084/amsr/antarctic_AMSRE_nic.png ), preliminarna slika z manjkajočimi manjšimi območji je dostikrat na voljo že zvečer, prava pa praviloma zjutraj naslednji dan
- dnevna grafikona obsega v Arktiki ( http://www.iup.uni-bremen.de:8084/amsr/ice_ext_n.png ) in Antarktiki ( http://www.iup.uni-bremen.de:8084/amsr/ice_ext_s.png )
- grafikona mesečne spremembe obsega v Arktiki ( http://www.iup.uni-bremen.de:8084/amsr/ext_rates_n.png ) in Antarktiki ( http://www.iup.uni-bremen.de:8084/amsr/ext_rates_s.png )
Uporabljajo AMSR-E senzor

Nadaljevanje sledi, ker imam kar nekaj problemov s session timeouti  

[gradiščan]

Moram priznat, da je tole vse skupaj zelo zanimivo.. Hvala ti 

[PatriceM]

Moram priznat, da je tole vse skupaj zelo zanimivo.. Hvala ti  

Hvala za vzpodbudo. Se bom potrudil, da zberem in posredujem kar največ kar se da kvalitetnih informacij. No, nekaj bo tudi zabavnih, skorajda zabavnih tem, kot je bilo potovanje Norvežanov Borgea Ouslunda in Thorleifa Thorleifssna, ki sta v nekajmetrskem plastičnem trimaranu prejadrala tako Severovzhodni (severno od Sibirije, glej ) kot tudi Severozahodni (skozi kanadsko severno otočje) prehod, brez pomoči ledolomilcev. Zgodba je na voljo tukaj: http://www.ousland.no/category/northern-passage-2010/. V istem času je enak podvig opravila tudi posadka ruske jahte Peter I. Gre za prvi tak podvig na svetu.

No, da nadaljujemo z meritvami ledu:
NSIDC (National Snow and Ice Data Center, Colorado, ZDA):
- zbirna stran je http://nsidc.org/arcticseaicenews/ Na tej strani vsak mesec (v septembru pa tudi nekaj dni po izmerjenem minimalnem obsegu) pripravijo poročilo o stanju ledu. Na voljo imate tudi arhiv poročil do leta 2006.
- dnevni posnetek koncentracije in obsega Arktičnega in Antarktičnega morskega http://nsidc.org/data/seaice_index/
- graf obsega, ki pa za razliko od ostalih grafov prikazuje povprečje obsega za zadnjih 5 dni, s čimer dosežejo večjo gladkost grafa. Za merjenje obsega uporabljajo senzorje SSMIS od leta 2009, od leta 1978 do 1985 so uporabljali SMMR, v ostalem času pa SSM/I. Med menjavo senzorjev so imeli tudi dvojne meritve, ki so določila odstopanja v obsegu cca 28.000 km2.
Več o tem imate napisano tukaj: http://nsidc.org/data/docs/noaa/g02135_seaice_index/#acquisition_proc

P.S. Očitno bom moral še malo razširiti svoje znanje o satelitskem merjenju (ampak na žalost je materiala res ogromno in kot ljubitelj zaradi omejenega časa težko zberem vse korektne podatke - vsake korekcije bom vesel, saj bo razširila moje znanje). V mojem postu o senzorjih pa sem naredil ustrezen popravek, ker se bi zdi prav, da so informacije o tem kar se da pravilne.

[PatriceM]

Tokrat bom dodal še zadnje 3 strani z merskimi podatki o obsegu in površini:

Cryosphere today: Lep pregled površine ledu (večina ostalih strani meri obseg). Zbirna stran je http://arctic.atmos.uiuc.edu/cryosphere/
Prednost strani je:
- Prikaz anomalije arktične, antarktične in globalne površine ledu. 
- Prikaz površine arktičnega ledu po posameznih delih arktike (Hudsonov zaliv - Hudson Bay, Zaliv Sv. Lovrenca -Gulf of St. Lawrence, Baffinov zaliv in Novofundlandsko morje - Baffin bay - Newfoundland sea, Kanadsko otočje - Canadian Archipelago, Beaufortovo morje - Beaufort sea, Čukotsko morje - Chukchi sea, Beringovo morje - Bering Sea, Ohotsko morje - Sea of Okhotsk, Vzhodno Sibirsko morje - East Siberian sea, Laptevovo morje - Laptev sea, Karino morje - Kara sea, Barentsovo morje - Barents sea, Grenladnsko morje - Greenland Sea in Centralno arktično morje - Central basin).
- na voljo so tudi podatki v tekstovni obliki: http://arctic.atmos.uiuc.edu/cryosphere/timeseries.anom.1979-2008 za arktiko, http://arctic.atmos.uiuc.edu/cryosphere/timeseries.global.anom.1979-2008 za celotni svet (obstaja tudi link za antarktiko, ki pa ga žal trenutno ne najdem, bom dopolnil, ko ga)
- prikazi površine, ki pa mi niso osebno preveč všeč. Bodite pozorni tudi na logaritemsko barvno skalo, ki zna včasih prikazati vtis malo manj ledu, kot ga je v resnici
- Arhiv in primerjave od 1979 dalje, na žalost le v komprimirani različici.

Arctic ROOS, oziroma grafikoni Nansenevega centra (Norveška):
- meritve temeljijo na SSM/I senzorju
- očitno imajo nekoliko drugačen algoritem procesiranja radarskih odbojev (s čimer ni nič narobe), prikazujejo pa tako površino kot tudi obseg (15% prag) ledu. Na voljo so grafi za Arktiko.
- zbirna stran je http://arctic-roos.org/observations/satellite-data/sea-ice/ice-area-and-extent-in-arctic

Danski inštitut za meteorologijo:
- zbirna stran je http://ocean.dmi.dk/arctic/index.uk.php
- vsebuje graf obsega (senzor mi ni poznan), ki pa za razliko od ostalih strani bazira na 30% pragu (zatorej so vrednosti ustrezno nižje): http://ocean.dmi.dk/arctic/icecover.uk.php
- na voljo so vam tudi temperature morja (pomemben faktor pri taljenju ledu) v arktiki (tudi anomalije): http://ocean.dmi.dk/arctic/satellite/index.uk.php
- povprečna temperatura zraka severno od 80 stopinj: http://ocean.dmi.dk/arctic/meant80n.uk.php (osvežuje se približno ob 19:00)
- temperatura zraka in zračni pritisk v Arktiki: http://ocean.dmi.dk/arctic/weather/arcticweather.uk.php

V naslednjem prispevku bom skušal zbrati 


Glede uporabe senzorjev nisem našel ustrezne informacije.

[Capillatus]

Tole je zelo dobro za kakšno nedeljsko branje. Hvala ti. 

[PatriceM]

Hvala Capillatus... Na žalost mi je session timeout ravno požrl en prispevek o volumnu (in osel nisem skopiral teksta prej v clipboard, tko da je šla ena urca urejanja v nič  , no ja, bom pa še boljše opravil. Mea culpa.). Ampak tokrat bom za spremembo dodal samo en kratek prispevek o slikah s Severnega pola: NOAA že kar nekaj let dostavlja boje, ki posredujejo slike in vremenske podatke iz območja blizu Severnega pola, s čimer ravno tako skušajo ugotoviti čim več o stanju ledu.
V izbrisanem prispevku sem navedel dejstvo, da debelina ledu lahko na danem področju izjemno variira. Ne zaradi nekega silnega taljenja ali zmrzovanja, pač pa preprosto zaradi učinka vetra, ki lahko led narine skupaj (pressure ridges, narivki so lahko debeli celo nekaj 10 m) ali pa razmakne in ustvari celo območja odprte vode. Ta območja v poletju pospešujejo taljenje zaradi večje absorbcije sončne svetlobe, pozimi pa je njihov učinek ravno nasproten - zaradi slabše izolacije se izgubi več toplote in s tem se ustvari več ledu.
Ampak, morda je stvar dobro videti v "živo". Letošnja kamera NOAA je imela izjemno srečo, saj je v nekaj dneh posnela oba pojava:
Dne 27.6.2011:

Lepo vidno temno območje je območje odprte vode.
Nekaj dni kasneje, 30.6.2011 isto območje izgleda takole:

pri čemer hribček viden desno pa je pressure ridge - skupaj narinjen led, ki doseže kar pošteno debelino za morski led, takile grebeni lahko dosežejo tudi nekaj 10 m - upštevajte seveda tudi podvodni del ledu.
In na dan 3.7.2011 vse skupaj izgleda takole:

Zanimiva, čeprav nič nenavadna zadeva je luža stopljenega snega (melt water ponds), ki jo vidite levo. Ima pa lahko kar pomemben vpliv, ampak to bom opisal malo kasneje, ko se bom lotil vpliva albeda na vse skupaj. Zaenkrat vam zaupam samo to, da bodo stvari postale kar malo presenetljive - začetni namig naj bo, kje je celodnevno sončno obsevanje močnejše ob poletnem solsticiju - v Ljubljani ali na Severnem tečaju. ).  

[TgT]

Svetujem http://lazarus.interclue.com/

[joze]

So te kamere tudi na internetu?

[PatriceM]

So te kamere tudi na internetu?

Seveda, na strani NOAA: http://www.arctic.noaa.gov/gallery_np.html
Direktni link do zadnjih slik obeh kamer pa je:
http://www.arctic.noaa.gov/latest/noaa1.jpg in
http://www.arctic.noaa.gov/latest/noaa2.jpg

Sicer pa obstaja izvrstna stran z vsemi graphi, ki jo je pripravil bloger Neven ( http://neven1.typepad.com/blog/ ):
https://sites.google.com/site/arcticseaicegraphs/

Sicer pa bom posamezne vire počasi predstavil naprej v forumu, kot tudi zbir nekaterih zanimivih člankov.

[PatriceM]

Če je morda kdo dvomil o odprtem morju (razpoki), se vse skupaj še mnogo lepše vidi tukaj:

Luža levo je kar precej zrasla v površini, je pa še vedno luža. Take prizore bi verjetno lahko opazovali med mnogimi poletji v Arktiki in ne povedo nič o globalnem segrevanju. Povedo pa veliko o dinamiki taljenja ledu in vplivu vremena na taljenje v posamezni sezoni.
Če boste pogledali vremenske karte za severno poloblo, vam bo hitro jasno, da obstaja obsežen anticiklon in območje relativno toplega zraka (850 hPa), ki sega nad severni pol in očitno tudi območje kamere. Btw, na kameri 1 je zgodba malo drugačna, tam sta le 2 lužici in ni vse skupaj zaenkrat nič posebnega. Obe kameri sta v območju nekje severno od 87 stopinj severno.

So pa znanstveniki imeli malo smole  s postavitvijo vremenske postaje, saj se jim je drog z vetrnico za merjenje hitrosti vetra kar malo postrani postavil.

[PatriceM]

Na žalost so bili pretekli dnevi precej naporni v službi (vključno z današnjim), tako da je kar malo zmanjkalo energije za kak konkretnejši post. Pa nič hudega. Vsekakor pa vam dolgujem še podatke o tretji dimenziji.
Namreč, obseg in površina sta dobra kazalnika količine Arktičnega ledu. Manjka pa seveda še debelina, kajti volumen je vednarle tista količina, ki najbolj odslikava razmere. Žal pa meritve volumna (bolje rečeno debeline) niso prav enostavne. Lahko jih razdelimo na štiri skupine:
- meritve na sami površini ledu (znanstveniki postavijo sonde na določene lokacije). Prednost teh meritev je velika natančnost same meritve, slabost pa, da je nemogoče zajeti celotno področje Arktike, ker je enostavno preveliko. Uporabljajo se predvsem za kalibracijo drugih metod.
- Sonarske meritve iz podmornic - manj natančne, velik problem te metode je: vojaška skrivnost. Pokrijejo pa precej večjo površino, natančnost pa je vseeno manjša kot pri direktnih meritvah (o sami natančnosti metod bom postal posebej)
- Meritve z letali - leti se na določeni višini in se izmeri višina ledu pod letalom. Iz višine ledu se izračuna debelina ledu na podlagi razmerja med gostoto ledu in gostoto vode.
- Meritve s sateliti - v načelu delajo isto kot z letali, le da je meritev neskončno bolj zahtevna, saj poteka z velike oddaljenosti (7 km), zahtevana natančnost pa se meri v centimetrih, saj en cm natančnosti v meritvi pomeni kar 8 cm natančnosti v izračunani debelini ledu. Velika prednost meritev na ta način pa je seveda to, da pokrije celotno področje Arktike.
Meritve s sateliti so potekale v letih od 2003-2007 (ICESat, uporabljena je bila laserska altimetrija) in pa od leta 2010 s satelitom Cryosat, ki pa je še vedno v fazi kalibracije (sicer so pokazali neke rezultate, a so določena področja enostavno predebela glede na druge parametre (več v kakem drugem postu). Predvsem veseli dobro ujemanje območij z debelejšim oziroma tanjšim ledom (prostorska distribucija), nekaj težav pa imajo še z določanjem absolutne vrednosti debeline (ki je seveda končni cilj). Je pa to tema za samostojni post, morda bom kaj napisal med dopustom, če bo malo bolj deževno vreme   .

No, slika bi bila nepopolna, če ne bi vsaj omenil še to, da se poleg samega merjenja debelino skuša le-to tudi modelirati. Več o modelih, skladnosti le-teh s satelitskim merjenjem ICESAT pa v enem naslednjih postov.

[PatriceM]

Tokrat samo kratka novička, ampak našel sem izvrsten vir znanstvenih člankov na: http://www.the-cryosphere.net/

[PatriceM]

Jah, že kar nekaj časa se nisem oglasil, posledica dela pred dopustom in seveda dopusta samega  . No tokrat bom opisal modele:
Najstarejši, že rahlo zastarel je PIPS 2.0 (The Polar Ice Prediction System) ameriške vojske. Datira še iz leta 1980. Poleg modeliranja debeline ponuja tudi model gibanja ledu, ki zna biti kar pomemben faktor v sezoni taljenja in pa model koncentracije ledu. Na voljo je na naslovu: http://www7320.nrlssc.navy.mil/pips2/
Zaradi zastarelosti modela je letos v začetku poletja prišlo do resnih numeričnih nestabilnosti in so ga že skorajda ukinili (ne boste verjeli, ampak blogerju Nevenu - http://neven1.typepad.com je uspelo doseči, da so ga vzpostavili nazaj)
Ameriška vojska pa razvija tudi nov sistem,  Arctic Cap Nowcast/Forecast System (ACNFS). Sistem je v fazi operativnega testiranja, dostopen pa je na tej povezavi:
http://www7320.nrlssc.navy.mil/hycomARC/
Poleg podatkov PIPS vsebuje še modelirano višino morske gladine (Sea Surface Height), njeno temperaturo (Sea Surface Temperature) in slanost (Sea Surface Salinity).

Trenutno najbolj prepoznaven in validiran je model PIOMAS ( Pan-Arctic Ice Ocean Modeling and Assimilation System) Polar Science Centra Applied Physics Laboratorya univerze v  Washingtonu. Mesečno ažuriran graf volumna morskega ledu in anomalije od dnevnega povprečja je na voljo na tem naslovu:
http://psc.apl.washington.edu/wordpress/research/projects/arctic-sea-ice-volume-anomaly/
Na voljo so tudi podatki v textovni obliki (dnevni volumen), kar je zelo koristno, če se kdo želi sam poigrati s podatki:
http://psc.apl.washington.edu/wordpress/research/projects/arctic-sea-ice-volume-anomaly/data/
Opomba: Polj ne rabite izpolnjevati, če tega ne želite.
Model je bil ažuriran spomladi letos. Podatki, ki jih kaže, so kar rahlo srhljivi, saj je po napovedih tega modela izginilo že 3/4 poletnega volumna ledu (Edit: Pravilneje je 2/3 septemberskega ledu - res pa je to led ob zaključku poletne sezone, ko je volumen najmanjši, napaka se je zgodila, ker sem v spominu cifro pred letošnjim popravkom modela). Model se stalno preverja z ostalimi načini merjenja, med drugim je bila zelo uspešna potrditev s satelitskim merjenjem ICESat (glej http://psc.apl.washington.edu/wordpress/research/projects/arctic-sea-ice-volume-anomaly/validation/ ). Na žalost ICESat od leta 2007 ne deluje več, Cryosat pa še ni povsem skalibriran (odstopanja so tudi od drugih merjenj), tako da je povsem možno, da je količina ledu, ki jo model napoveduje, nekoliko podcenjena za zadnja leta (od 2007 dalje).

In za konec še: Norvežani (NERSC) so razvili model TOPAZ, vizualizacija modela na voljo tukaj: http://thredds.met.no/thredds/godiva2/godiva2.html?server=http://thredds.met.no/thredds/wms/topaz/dataset-topaz4-arc-myocean-be

[PatriceM]

Od leta 2008 znanstveniki in ostali kontributorji skušajo napovedati obseg Arktičnega morskega ledu v septembru. Tudi letos ni nič drugače. Projekt se imenuje SEARCH (Study of Environmental Arctic Change). Dva dni nazaj so objavili napovede, bazirane na podatkih o stanju ledu do vključno 31.7.2011. Napovedi variirajo od 3.96 mio km2 do 5.4 mio km2 s srednjo vrednostjo (mediano) 4.6 mio km2, kar bi pomenilo drugi najnižji obseg v merjenju obsega s sateliti do sedaj. Rekordno nizek obseg je bil seveda leta 2007 in je znašal 4.3 mio km2. Raziskovalci napovedujejo povprečni obseg ledu v mesecu septembra, kot ga izmeri NSIDC (poročilo bo izšlo v začetku oktobra 2011). Več o vsem skupaj si lahko preberete tukaj: http://www.arcus.org/search/seaiceoutlook/ , avgustovske napovedi pa lahko preberete tukaj: http://www.arcus.org/search/seaiceoutlook/2011/august

Zanimivi so načini, ki jih posamezni napovedovalci uporabljajo in obsegajo:
- čiste statistične napovedi (na podlagi podatkov o površini, obsegu in ocenjenem volumnu ledu)
- rezultati modeliranja (npr. dr. Jinlun Zhang izdeluje svoje napovedi na podlagi rezultatov modela PIOMAS - več o sami napovedi si lahko pogledate tukaj: http://psc.apl.washington.edu/zhang/IDAO/seasonal_outlook.html - še zlasti zanimiva je grafična predstavitev napovedi, čeprav dr. Zhang strani še ni ažuriral z avgustovsko napovedjo)
- kombinacija modeliranja in statistike
- ni ne boste verjeli, celo rezultati ankete spletne "GW skeptične" strani: www.wattsupwiththat.com , kar je sicer zabavno, posebne vrednosti pa sicer nima

In rahlo izven tematike: Napovedi se je lotil lani novembra tudi Joe Bastardi. Njegova napoved znaša 5.5 mio km2 in je na voljo tukaj: http://wattsupwiththat.com/2010/11/23/joe-bastardis-2011-arctic-sea-ice-prediction/

V podobnem času kot Bastardi je svojo napoved na podlagi kvadratnega trenda septemberskega obsega ledu izdelal tudi bloger Tamino. Njegova napoved znaša 4.6 +/- 0.9 mio km2 in si jo lahko  pogledate tukaj: http://tamino.wordpress.com/2010/10/15/go-ice-go-going-going-gone/
Dodal je še dve posodobitvi na podlagi letošnjih podatkov:
http://tamino.wordpress.com/2011/07/20/ice-forecast-update/ in
http://tamino.wordpress.com/2011/08/01/ice-forecast-update-update/

In če pogledamo, kje smo danes: Obseg je trenutno na 5.7 mio km2 (meritev IAXA: http://www.ijis.iarc.uaf.edu/en/home/seaice_extent.htm) in je za približno 0.4 mio km2 večji od istega datuma v letu 2007 in nižji od ostalih. Površina pa je po meritvah Cryosphere Today (http://arctic.atmos.uiuc.edu/cryosphere/timeseries.anom.1979-2008) nižja kot v istem obdobju leta 2007. Odstopanje gre predvsem na račun drugačne razporeditve ledu, saj je v letu 2007 prišlo tudi do izjemne kompakcije ledu proti severni obali Grenlandije in Kanadskega severnega otočja, medtem ko je letos kar nekaj ledu pripotovalo v Vzhodno sibirsko morje. To pomeni, da je led bolj razpršen, kar se lepo vidi na satelitski sliki: http://rapidfire.sci.gsfc.nasa.gov/imagery/subsets/?mosaic=Arctic.2011225.terra.4km
kar pomeni večji potencial za taljenje in relativno močno zniževanje obsega (ob ustreznem vetru), vendar tudi možnost hitrejše rasti ledu takoj po koncu sezone taljenja (ker je voda dobro pomešana z ledom, se led lažje tvori).