Sredi severnega Atlantskega oceana, med Grenlandijo, Norveško in Novo Fundlandijo, se voda v neznanskih količinah s površine povsem navpično spušča proti dnu. Do več tisoč metrov globoko. Gre za gibanje, ki je podobno odtoku v kopalni kadi. Le da se na dno Atlantika spušča .Gibanje Zalivskega toka
To spuščanje vode proti oceanskemu dnu je motor vseh svetovnih oceanskih tokov, je motor izmenjave vode med svetovnimi morji. Del teh tako imenovanih termohalinskih cirkulacij je tudi znameniti Zalivski tok v Atlantiku: V tropskih regijah sonce segreje vodo na površini oceana in z izhlapevanjem vode poskrbi za večjo vsebnost soli v vodi. Pod pritiskom vetra ter Coriolisove sile, ki jo povzroča Zemljina rotacija, transportira Zalivski tok oceanske vode z območja ekvatorja proti severu.20-krat več vode, kot je v svetovne oceane zlijejo vsi vodotoki skupaj, poroča Spiegel.
Zalivski tok
Je največji morski tok na svetu. Pričenja se v Mehiškem zalivu in poteka ob vzhodni obali ZDA proti Evropi. Povprečna širina toka je 70 kilometrov, potuje pa s hitrostjo 2 m/s.
Zalivski tok in njegovi "izrastki" na Severu pomembno vplivajo na evropsko podnebje. Brez toplotne energije Zalivskega toka bi nas v Evropi pošteno zeblo. Ko se tropska voda ob obalah Evrope ohladi, znova pridobi na gostoti, se spusti v globino in se umeri proti ekvatorju. Omenjeni mehanizem na dolgi rok odloča o ledenih dobah in vmesnih toplih obodobjih.
Takšna je torej znanstvena teorija o Zalivskem toku, ki pa ima tudi eno nerešeno enačbo. Nihče še ni raziskal, kako se voda Zalivskega toka spušča v globine. "Kje in kdaj se voda spusti proti ocenskemu dnu, ne vemo," pravi nemški oceanolog Jochem Marotzke. Čeprav raziskovalne ladje že skoraj stoletje analizirajo Atlantski ocean, čeprav so v njem stalno merilne boje, so lahko znanstveniki do sedaj odkrili zgolj manjše vrtince, kjer se voda spušča.
Odkrili le manjše vrtince
Samo v Labradorskem morju in pred Grenlandijo naj bi se potopilo 150-krat več vode, kot pa jo v Atlantik prispeva Amazonka. "A na tem območju smo odkrili le majhne navpične vrtince, ki jih ne moremo analizirati. Pravi izziv je biti z merilno napravo ob pravem času na pravem mestu," trdi nemški oceanograf Detlef Stammer. "To je še posebej težko zato, ker se voda potaplja le občasno, mesta spuščanja pa niso stalna," dodaja njegov kolega Detlef Quadfasel.
Omenjeni nemški znanstveniki so že več tednov na raziskovalni ladji Maria S. Merian, ki poskuša priti na sled skrivnostim Zalivskega toka. V ocean spuščajo sonde, ki oddajajo zvočne valove in nato registrirajo odmev vode. Voda, ki se spušča, zvočne valove razširja – kar je podobno zavijanju policijske sirene. Sonde opravljajo meritve vsakih deset minut, v vodi pa jih pustijo tri leta. Tu pa tam registrirajo celo kakšen vrtinec, kjer se voda spušča. Vrtinci imajo širino nekaj sto metrov, voda pa se spušča s hitrostjo nekaj centimetrov na sekundo. Z vodo je na dno potegnjen tudi plankton, za večje živali ali ladje pa ni nobene nevarnosti.
Lažni alarm znanstvenikov
Znanstveniki so že pred leti ugotovili, da je cirkulacija Zalivskega toka zelo občutljiva, saj je odvisna od le nekaj promilov soli. Če denimo v Severnem Atlantiku pade veliko dežja, ali pa vodotoki izlijejo nenavadno veliko vode, se vsebnost soli v vodi zelo zmanjša, manjša je tudi njena gostota, kar pomeni, da se voda ne more vrniti k ekvatorju. Pred štirimi leti so britanski znanstveniki v publikaciji Nature zapisali, da Zalivski tok dovaja proti Evropi za tretjino manj vode kot običajno. Pri tem so se opirali na podatke, zbrane med letoma 1957 in 2004 s pomočjo raziskovalnih ladij. K sreči so malo kasneje ugotovili, da so zagnali lažni alarm, saj so meritve opravljali ob nadvse neprimernem času. "Pošiljke" vode Zalivskega toka za Evropo so namreč zelo neenakomerne: ob koncu tedna je lahko dnevna količina devetkrat večja kot ob začetku
Slika prikazuje potek Zalivskega toka. Gibanje vode je najbolj intenzivno na rdeče obarvanem območju, najmanj pa na modro obarvanem.
Vir je žurnal
Vreme