Torej, tole bo drugi del reportaže iz ZDA, tokrat na začetku nove, vsaj 4 dni trajajoče epizode nevihtnega dogajanja.
Začetek prvega dne, 25.5. je bil v mestu Salina, v Kansasu. Naš cilj je bil nekje med Denverjem in mejo Kansas/Kolorado. V prejšnjih dneh je hladna fronta iz ozračja pobrala večino vlage, zato za ta dan nismo pričakovali veliko.
Nad zahodom ZDA se je vzpostavilo ciklonsko območje s središčem nad severom ZDA. Nad zahodnim delom ravnine se je ustvail sekundarni ciklon s centrom pri 990 mBar, kar je pomenilo, da se bo iznad Mehiškega zaliva ustvaril koridor povišane zračne vlažnosti.
Hkrati se je od severa bližala hladna fronta in na stiku teh dveh zračnih mas se je nakazovalo proženje neviht v popoldanskem času. Težava je bila v tem, da je bil timing prihoda vlažnega zraka zelo časovno kritičen, kar je pomenilo velike razlike v obsegu proženja.
V kolikor bi se uspel vlažen zrak prebiti na sever dovolj hitro, bi bilo bolj zanimivo, v nasprotnem primeru pa bo premalo energije za kaj bolj resnega. Glede na modele bi vlažen zrak ravno za las še ujel hladno fronto pred sončnim zahodom.
Čakamo pri mestu Colby in spremljamo, kdaj se bo začelo tudi pri nas. Kmalu se začne zares, vendar vse ostaja v dvignjeni obliki.
Poskusimo z vožnjo proti nevihti v upanju, da bo iz sebe spustila vsaj kak funnel. Na žalost je še vedno vse v dvignjeni obliki.
Hitro spoznamo, da nas zadeva prehiteva, zato vozimo proti jugu kakor hitro se da, vseeno pa ne uspemo priti prav daleč pred njo.
Težava je bila, da se ni premikalo jedro nevihte, ampak so se pred njo prožili novi stebri in se združevali z jedrom. Zato je bila navidezna hitrost nevihte krepko preko 100 km/h, kar pomeni, da smo bili stalno v ozadju nevihte.
Pridemo na glavno avtocesto proti vzhodu in poskusimo z vožnjo skozi jedro nevihte, ki pa se vedno bolj krepi. Med vožno opazujemo poročila o veliki toči, velikosti žoge za baseball. Zaradi tega tudi spustimo mreže na avtomobil.
V jedru je bilo preveč dežja in vetra, da bi lahko vozili hitro, poleg tega pa so cesto povsem zasedli ostali lovci na nevihte, zato smo vozili v strnjeni koloni.
Zaradi hitrosti smo kmalu več kot 50 km za nevihto in opustimo lov za njo. Odpravimo se proti Dodge City-ju v naš hotel za to noč.
Naslednji dan, 26.5. je bila situacija še naprej podobna kot prejšnji dan, obetalo se je podobno dogajanje. Izkupiček tega dne pa je bil neprimerno boljši kot dan prej. Pa pojdimo po vrsti.
V Dodge City-ju naredimo napoved in smo močno razdeljeni, kje bo današnja lokacija lova. Modeli so nakazovali dve lokaciji, ki sta bili potencialni za današnji lov. Ena od njih je bila zopet na severu, v bližini Denverja, podobno kot dan prej, druga pa na jugu, v okolici meje Oklahoma/Teksas. Čakala nas je pomembna odločitev.
Tik pred odhodom še pogledamo zadnje zagone modela HRRR in se na hitro odločimo za gamble na severu in nato dolgo vožnjo proti jugu v soboto zjutraj. Kmalu po prihodu v bližino opazimo lepo znižano bazo in wall cloud v daljavi.
Zapeljemo se direktno pod njo, saj bi lahko spustila tornado vsak trenutek. Najboljši del je bil, da smo bili sami pod njo, v kolikor bi se kaj zgodilo, bi bili edini tako blizu njega. Na žalost se spet ni uspel spustiti do tal, smo bili pa zares blizu tega. Rotacija je bila impresivna ter se nam hkrati hitro bližala.
Takoj za tem se obrnemo in bežimo na jug pred rotacijo. Med vožnjo nas zadane močan RFD, za nekaj sekund se počutimo zelo nelagodno, ker smo v cirkulaciji mezociklona. Hitro pridemo izven cirkulacije in opazimo, da se padavinsko jedro širi in nam zakriva pogled na wall cloud in mezociklon. Odpeljemo se mal dlje stran in poslikamo sprednjo stran nevihte z impresivno zaveso v ozadju.
Po še malo vožnje opazimo, da struktura ni več tako dobra in bi se morali peljati daleč stran pred njo. Poleg tega je zadaj vse zalito z dežjem. Dejan in Alex v tistem trenutku v ozadju zagledata zelo lep wall cloud v ozadju, od ene nevihte, ki se je sprožila za glavno nevihto. Hitro opustimo glavno nevitho in gremo v lov za bolj fotogenično. Ko pridemo v bližino se pokaže spektakularna LP supercelica, mi pa smo eni izmed redkih lovcev, ki smo jo poslikali. Med 100 in 200 vozil lovcev pa je še naprej lovilo prvo nevihto.
Od zahoda se nam bliža nova nevihtna linija, ki je zalila to celico. Ker se je linija premikala z veliko hitrostjo in mi nismo imeli več veliko goriva, smo pobegnili na sever, da se ji izognemo. Odpeljemo se proti hotelu v mestu Colby, zelo hvaležni, da se nismo odločili za južno lokacijo lova, ker se tam ni zgodilo popolnoma nič
Za soboto, 27.5. se je že nekaj dni napovedovalo izjemno nestabilnost ozračja. Ciklon nad osrednjim delom ZDA je poskrbel za advekcijo izjemno vlažnega zraka v nižjih plasteh, z rosišči med 75 in 79°F vse do juga Kansasa, kar je izjemno visoko proti severu. Od severa se je temu delu bližala hladna fronta, ki bi s svojim prislilnim dvigom poskrbela za eksplozivno proženje neviht ob stiku teh dveh zračnih mas. Zaradi visoke vlažnosti in veeringa ter striga pri tleh, so bile bolj ali manj vse vrednosti konvektivnih parametrov izven območja - off the scale. Vrednosti MLCAPE-a so bile vse nad 6000 J/kg, lokalno nad 7000 J/kg, vrednosti MUCAPE-a pa še višje, sodeč po računski sondaži za Norman, Oklahoma je bila ta vrednost kar 8700 J/kg! Take ekstremne vrednosti nestabilnosti so bile zgodovinske, verjetno najvišje v času trajanja meritev. Tako velika nestabilnost bi povzročila esklozijo celic, ki bi lahko s seboj nosile točo premera 10-15 cm in orkanske sunke vetra (150-200+km/h), če ne štejemo močnih tornadov.
Zjutraj posvarimo Liso, naj gre za vsak slučaj do svojih prijateljev, ki imajo zavetje pred tornadi in krenemo na pot proti jugu v upanju, da se bo pred sistemom v tem okolju sprožila kakšna izolirana supercelica, ki bi jo morda lahko lovili za nekaj časa, preden bi morali bežati pred njo fronto na jug, dokler bo potrebno, verjetno do severa Teksasa.
Naša tarča je bila tokrat v bližini meje Kansas/Oklahoma. Tam naj bi bili vetrovni pogoji najboljši, energije pa tako ali tako ni manjkalo. Kmalu po prihodu pričnejo v zrak kipeti prvi stebri, mi pa jih pozorno spremljamo, saj bi se lahko v nekaj minutah razvila supercelica nad našimi glavami. Vseeno razvoj ni tako eksploziven, kot smo pričakovali. Nevihte se združijo v nekakšen cluster mi pa poskusimo priti v bližino ene od njih. Poslikamo nek kilav shelf cloud, ni pa to to, kar smo pričakovali.
Linija ostaja neorganizirana, zato se usmerimo proti novi, bolj izolirani nevihti JZ od Tulse. Do tja imamo okoli uro in pol, v tem času se tudi stemni in nevihta se spet raztegne v nekakšno linijo. Poskusimo še s slikanjem strel, vendar smo na zadnji strani, utrujeni in potrebni počitka po dolgi vožnji.
Kmalu za tem opustimo tudi to in se odpravimo k Davidu domov, razočarani nad iztekom poslabšanja.
Nedelja, 28.5. je bil dan našega največjega "busta". Odločili smo se za odhod v JV del Teksasa, nekam v bližino meje z Louisiano. Naša pričakovanja so bila tokrat precej nižja, saj so bili pogoji podobni kot prejšnji dan, CAPE-a je bilo preko 5000 J/kg, vetrovno pa precej slabše. Vseeno se peljemo skoraj 6 ur v eno smer v upanju, da se bo naredila kakšna bolj izolirana oz. fotogenična nevihta. Prehitimo hladno fronto, na njeni meji pa se že prožijo prve plohe in nevihte. Te gredo, zaradi preveč energije in vlage, hitro v clustre brez struktur. Edina zanimiva stvar je bila gust fronta na eni izmed teh neviht v clustru. Ura je okoli 18. ure zvečer, ko se odločimo, da se vrnemo nazaj v Tulso, saj nočemo zapravljati denarja za hotel, naslednji dan pa je bil tako ali tako dan počitka, brez posebnega dogajanja. V Tulsi smo okoli enih zjutraj, po prevoženih 1100 km in 15. urah vožnje brez prestanka v tem dnevu. Dan počitka nam je vsem dobro del.
Naj tukaj zaključim s tem delom reportaže, kot že rečeno bo več slik in bolj obširna reportaža nastala nekje junija.
Znova lep pozdrav iz ZDA!
Znanost in reportaže